Tudi sam sem vse prej kot podpornik Pahorjevega stila političnega delovanja (in njegove vsebine), toda to me ne ovira, da mu ne bi javno priznal izvrstnega, skoraj neverjetnega dosežka v pogajanjih s Hrvati. Mojstrsko je izkoristil trenutek, ko je bila Hrvaška tako močno zainteresirana za hiter vstop v EU, da je - tudi takrat šele po hudih oklevanjih, a končno vendarle - pristala na podpis arbitražnega sporazuma, po katerem Slovenija dobi mednarodnopravno zagotovljen stik z odprtim morjem.

Take zgodovinske priložnosti ne bo nikoli več - in če bomo Slovenci tako nespametni, da bomo na referendumu ta arbitražni sporazum zavrnili, nam bosta ostala pol Piranskega zaliva - in dolg nos. Janša in podobni bodo lahko še 20 ali 50 let čakali, kdaj bodo Hrvatje pristali na sporazum po načelu "ex aequo et bono" ali na vrnitev Savudrije Sloveniji, pa tega seveda nikoli ne bodo dočakali - kako bodo zaradi sedanjega neurejenega in za Slovenijo neugodnega dejanskega stanja ves ta čas trpeli slovenski interesi, da o težavah obmejnega prebivalstva niti ne govorim, pa tudi ni težko predvidevati. Omenjeni trije "staroste" pa tudi moja generacija tako dolgo seveda ne bomo več tlačili zemlje - večina mlajših od nas pa bo glede tega pač uživala to, kar si bo na junijskem referendumu izglasovala: ali prednosti zagotovljenega izhoda na odprto morje in ohranjenega mednarodnega ugleda - ali pa "prednosti" sedanjega neurejenega in za nas vsestransko slabega stanja, ki se bo z leti samo še poslabševalo.

Pri uglednih nasprotnikih arbitražnega sporazuma najbolj preseneča njihova slepota za argumente in za zgodovinska dejstva. Ključno zgodovinsko dejstvo, ki ga sebi in javnosti neodgovorno zamolčujejo, je to, da "savudrijskega" dela nekdanje piranske občine Hrvatje seveda niso okupirali, ampak je to ozemlje postalo del Hrvaške s soglasjem Slovenije. Tudi če tam res poprej nikoli ne bi živel noben Hrvat, kot se sedaj povsem neresno zatrjuje, je to sedaj že več kot pol stoletja nesporno hrvaško ozemlje. Kdor se bo ob tem hudoval, da so nam ga zapravili "grdi komunisti", naj se potem spomni še tega, da je to stanje leta 1991 kar z ustavnim aktom potem potrdil še demokratično izvoljeni večstrankarski parlament pod predsedstvom Franceta Bučarja. Taka so dejstva - in tisti, ki ljudem vzbujajo lažne upe, da bi Hrvatom kdorkoli to ozemlje lahko brez njihovega soglasja spet odvzel in ga vrnil Sloveniji, ljudi grdo zavajajo.

Prav zaradi tega je v smislu mednarodnega pomorskega prava Slovenija sedaj "geografsko prikrajšana država". Kdor se zgraža nad tistimi, ki to nesporno dejstvo priznavamo, je enak tistemu, ki bi se zgražal nad telesno prizadetostjo invalida. Oboje ni nikakršna sramota, ampak življenjsko dejstvo - in pravo v obeh primerih prizadetim zagotavlja sredstva za olajšanje te prizadetosti. Kot invalid brez vida ne bo od države zahteval, naj mu vrne oči, kar žal ni mogoče, ampak naj mu prizna pripomočke za olajšanje življenja, ki mu po zakonu pripadajo, tako tudi Slovenija, če ima še kaj razuma v glavi, ne bo vpila "vrnite nam Savudrijo" (torej "morsko oko", ki si ga je sama iztaknila!), ampak bo od arbitraže zahtevala to, kar po mednarodnem pravu lahko dobi: vse to, kar piše v arbitražnem sporazumu, zlasti tudi "stik z odprtim morjem". Tisti, ki vpijejo "zahtevajmo mejo po sredini savudrijskega polotoka" (ali celo na Mirni!), ne vedo, kaj delajo: škodo Sloveniji. Ker bodo ljudi zavedli, da bodo na referendumu glasovali proti sporazumu ali da bodo zaradi ustvarjene zmede ostali doma - s tem pa bo zadnja priložnost, da dobimo mednarodnopravno zagotovljen dostop na odprto morje, za vedno izgubljena.

Matevž Krivic