Nekaj o ljudeh in psih

Več bi radi, še kakšno žrtev! Zelo ugledna umetnica, ki slovi po svoji odkritosrčnosti, plemenitosti in pravičnosti, je v televizijski oddaji renčala in kazala zobe, prizadevna za dobro nas preživelih. Menila je, da bi bilo treba kaznovati vsaj še enega krivca, če ne kar več skorumpirancev, ki so po njenem odgovorni za nesrečo. Seveda so vsi menili, da si je nesreče umrli sam kriv, ker mu je bilo rečeno, da se to lahko zgodi. Pa je vseeno vložil veliko truda, da mu nevarnih psov niso odvzeli. Umaknil se je v svojo hišo in na vrt s psi. Psi so bili zapuščina po umrli ženi, morda se jim zato ni mogel izneveriti in jih prepustiti rablju. Pa tudi rad jih je imel, zelo rad. Verjel je, da mu ljubezen vračajo. Težko je vse to razumeti. Saj je bil res poseben človek. Kako naj zlezemo v njegovo kožo, da bi ga razumeli, ko tega še sam ni zmogel? Ni se mogel vživeti v žensko telo, s katerim je prišel na svet, zato so mu pomagali spremeniti njegovo telo v moško. Za tako odločitev je gotovo treba imeti pogum. Vedeti je moral, da njegovih čustev ne moremo razumeti, tudi njegovi najbližji ne morejo čutiti tako kot on. Razumevanje pa je potreboval. Psom je morda lahko zaupal težave, ki jih ni mogel zaupati ljudem.Na njegovem pogrebu ga je pospremila velika množica ljudi, ki mu je izkazala hvaležnost za dobroto, spoštovanje za pogum in žalost, ker je odšel in bo pogrešan. Čeprav ga niso razumeli. Klošar, ki večkrat počiva blizu vrat njegove zdravniške ordinacije, mi je zaupal, da ga bo pogrešal, češ: "Imel je zlato srce."Kako razumeti ljubezen, saj pravijo, da je slepa. Ali ga psi, ki so ga ubili, niso imeli radi? S čim je svoje drage pasje prijatelje prizadel, kako jih je užalil? So se mu za nekaj maščevali? Vemo, da zaradi užaljene ljubezni tudi človek lahko ubije ljubljenega človeka. Ko sem se na medicinski fakulteti učila fiziologije, smo na vajah mrcvarili žabe. Nekateri so bili hladnokrvni ob tem, nekatera dekleta so bežala od poskusa, nekateri so se zgražali nad mučenjem. Profesor Seliškar, ki je vse to vodil in nadzoroval naše delo, nam je rekel, da tisti ljudje, ki zelo ljubijo živali, ponavadi ne marajo ljudi. Pozabil je dodati, da imajo za to lahko svoje razloge. To pa vseeno ne drži za mojega kolega, soseda in prijatelja, ki je imel zelo rad svoje pse in je imel zelo rad tudi ljudi. Morda je imel v sebi več dobrote in ljubezni, kot je imamo navadni ljudje.Spominjam se našega Nera (ki sploh ni bil črn, le da nismo vedeli, kaj Nero pomeni), kako je bil dober z menoj, ko sem bila še majhna. Nekje sem že zapisala, kako me je pozimi vodil v šolo, uro daleč, tako da je držal mojo roko v gobcu. Potem me je pred šolo počakal in spet odpeljal z mojo roko v gobcu domov. Težko bi rekla, da sem ga imela tako zelo rada, bila sem mu pa neskončno hvaležna za občutek varnosti, ki sem ga imela ob njem. Bila sem namreč zelo strahopeten otrok. Če bi mi povedali, da je nevaren, bi ga zelo verjetno žrtvovala. A bog ve, ali bi jim sploh verjela, ker ni nikoli nikogar ugriznil. Res je tudi, da se ni dostikrat okopal in je dišal po pasje, tako da nisi mogel pozabiti, da ni človek.To, da ljudje pripisujejo psu človeške lastnosti, ni redkost. Vanje projicirajo svoja čustva, svoje ocene in nagnjenja. Spomnimo se zgodbe o zvesti Lassie, ki se je navkljub vsem težavam vrnila domov, in zgodbic o pametnem Rexu, ki vedno najde "pravega" zlikovca. Zato lahko verjamemo, da imajo psi nekatera človeška čustva in človeško pamet, a gotovo so trenutki in okoliščine, ko vsak pes misli "s svojo glavo" po pasje. Takrat verjetno pride do nesporazumov in lahko tudi do nesreč.Včeraj je bil pri naju na obisku prijatelj Marko. Beseda je seveda nanesla tudi na tragedijo, ki smo jo doživeli pred kratkim, pa je še on povedal nekaj zgodb. Kot otrok je ob vsakih počitnicah pri stari mami imel prijatelja psa Bolčija, ki je bil vedno zvesto ob njem. Marko je zlezel celo v njegovo hišico, da je lahko opazoval, kako je kuža užival hrano, ki mu jo je ponudil Marko. Dneve in mesece sta tako živela tesno eden ob drugem. Nekega dne je šla večja družba sorodnikov nabirat maline. Bolči seveda z njimi. Ko so nabirali maline, je Bolči raziskoval teren. Sonce je sijalo, lep dan je bil, maline so bile polne in vsi so bili dobre volje. Marko se je sklanjal nad grmičevjem in trgal maline, ko mu je nenadoma Bolči s strašnim renčanjem skočil v hrbet in ga zagrabil za tilnik. Marka so vsega okrvavljenega rešili sorodniki. Bolči pa je moral v smrt. Marko je bil začuden, razočaran in žalosten, a vseeno pravi, veselih otroških dni, ki sta jih preživela skupaj z Bolčijem, ni nikoli pozabil.Pa še eno žalostno zgodbo je povedal Marko. Po umrlih starših je podedoval psa, ki je bil popolnoma gluh. Nisi ga mogel poklicati, prišel je k tebi, če si mu pomahal, vedno je ubogal, lepo je hodil ob strani, nikomur ni nič hudega storil, niti grozil ni nikomur. A vseeno je moral umreti, ko se je Marku rodil prvi otrok. Saj je bil pes vendar čudak, če še navadnemu psu ne bi mogli čisto zaupati, kako bomo takemu, ki je popolnoma gluh in se odziva le na kretnje? Marko seveda ni bil tisti, ki ga je obsodil na smrt, a ni imel izbire, nama je povedal, še vedno žalosten ob spominu. Ob tem razmišljanju mi iz glave ne gre in ne gre "primer Nekrep". Lep, dvanajst let star fantek je po nepotrebnem umrl. Njegovi starši živijo v neizmerni žalosti že več kot dve leti po njegovi smrti, zdravnica, ki ni spoznala nevarnosti njegovega obolenja, je zaznamovana do smrti. In vendar nekaterim to ni dovolj. Še vedno renčijo in kažejo zobe in trgajo ljudi okoli sebe. Ali iz ljubezni do nas preživelih? Eno vemo, da so taki, ki imajo radi ljudi in živali, redki. To so tisti, ki imajo zlato srce. Koliko je takih še med nami?Dr. Berta Jerebred nekaj dnevi so trije bulmastifi ubili svojega skrbnika. Skrbnika sem dobro poznala, bil je dober zdravnik, pravičen, moder in pogumen človek. Kako različno pa so se oglašali ljudje ob tej strašni smrti! Nekateri kakor da jim ni dovolj, da je strašne smrti umrl človek in da so bili ubiti trije psi. Več bi radi, še kakšno žrtev! Zelo ugledna umetnica, ki slovi po svoji odkritosrčnosti, plemenitosti in pravičnosti, je v televizijski oddaji renčala in kazala zobe, prizadevna za dobro nas preživelih. Menila je, da bi bilo treba kaznovati vsaj še enega krivca, če ne kar več skorumpirancev, ki so po njenem odgovorni za nesrečo. Seveda so vsi menili, da si je nesreče umrli sam kriv, ker mu je bilo rečeno, da se to lahko zgodi.

Pa je vseeno vložil veliko truda, da mu nevarnih psov niso odvzeli. Umaknil se je v svojo hišo in na vrt s psi. Psi so bili zapuščina po umrli ženi, morda se jim zato ni mogel izneveriti in jih prepustiti rablju. Pa tudi rad jih je imel, zelo rad. Verjel je, da mu ljubezen vračajo. Težko je vse to razumeti. Saj je bil res poseben človek. Kako naj zlezemo v njegovo kožo, da bi ga razumeli, ko tega še sam ni zmogel? Ni se mogel vživeti v žensko telo, s katerim je prišel na svet, zato so mu pomagali spremeniti njegovo telo v moško. Za tako odločitev je gotovo treba imeti pogum. Vedeti je moral, da njegovih čustev ne moremo razumeti, tudi njegovi najbližji ne morejo čutiti tako kot on. Razumevanje pa je potreboval. Psom je morda lahko zaupal težave, ki jih ni mogel zaupati ljudem.

Na njegovem pogrebu ga je pospremila velika množica ljudi, ki mu je izkazala hvaležnost za dobroto, spoštovanje za pogum in žalost, ker je odšel in bo pogrešan. Čeprav ga niso razumeli. Klošar, ki večkrat počiva blizu vrat njegove zdravniške ordinacije, mi je zaupal, da ga bo pogrešal, češ: "Imel je zlato srce."

Kako razumeti ljubezen, saj pravijo, da je slepa. Ali ga psi, ki so ga ubili, niso imeli radi? S čim je svoje drage pasje prijatelje prizadel, kako jih je užalil? So se mu za nekaj maščevali? Vemo, da zaradi užaljene ljubezni tudi človek lahko ubije ljubljenega človeka.

Ko sem se na medicinski fakulteti učila fiziologije, smo na vajah mrcvarili žabe. Nekateri so bili hladnokrvni ob tem, nekatera dekleta so bežala od poskusa, nekateri so se zgražali nad mučenjem. Profesor Seliškar, ki je vse to vodil in nadzoroval naše delo, nam je rekel, da tisti ljudje, ki zelo ljubijo živali, ponavadi ne marajo ljudi. Pozabil je dodati, da imajo za to lahko svoje razloge. To pa vseeno ne drži za mojega kolega, soseda in prijatelja, ki je imel zelo rad svoje pse in je imel zelo rad tudi ljudi. Morda je imel v sebi več dobrote in ljubezni, kot je imamo navadni ljudje.

Spominjam se našega Nera (ki sploh ni bil črn, le da nismo vedeli, kaj Nero pomeni), kako je bil dober z menoj, ko sem bila še majhna. Nekje sem že zapisala, kako me je pozimi vodil v šolo, uro daleč, tako da je držal mojo roko v gobcu. Potem me je pred šolo počakal in spet odpeljal z mojo roko v gobcu domov. Težko bi rekla, da sem ga imela tako zelo rada, bila sem mu pa neskončno hvaležna za občutek varnosti, ki sem ga imela ob njem. Bila sem namreč zelo strahopeten otrok. Če bi mi povedali, da je nevaren, bi ga zelo verjetno žrtvovala. A bog ve, ali bi jim sploh verjela, ker ni nikoli nikogar ugriznil. Res je tudi, da se ni dostikrat okopal in je dišal po pasje, tako da nisi mogel pozabiti, da ni človek.

To, da ljudje pripisujejo psu človeške lastnosti, ni redkost. Vanje projicirajo svoja čustva, svoje ocene in nagnjenja. Spomnimo se zgodbe o zvesti Lassie, ki se je navkljub vsem težavam vrnila domov, in zgodbic o pametnem Rexu, ki vedno najde "pravega" zlikovca. Zato lahko verjamemo, da imajo psi nekatera človeška čustva in človeško pamet, a gotovo so trenutki in okoliščine, ko vsak pes misli "s svojo glavo" po pasje. Takrat verjetno pride do nesporazumov in lahko tudi do nesreč.

Včeraj je bil pri naju na obisku prijatelj Marko. Beseda je seveda nanesla tudi na tragedijo, ki smo jo doživeli pred kratkim, pa je še on povedal nekaj zgodb. Kot otrok je ob vsakih počitnicah pri stari mami imel prijatelja psa Bolčija, ki je bil vedno zvesto ob njem. Marko je zlezel celo v njegovo hišico, da je lahko opazoval, kako je kuža užival hrano, ki mu jo je ponudil Marko. Dneve in mesece sta tako živela tesno eden ob drugem. Nekega dne je šla večja družba sorodnikov nabirat maline. Bolči seveda z njimi. Ko so nabirali maline, je Bolči raziskoval teren. Sonce je sijalo, lep dan je bil, maline so bile polne in vsi so bili dobre volje. Marko se je sklanjal nad grmičevjem in trgal maline, ko mu je nenadoma Bolči s strašnim renčanjem skočil v hrbet in ga zagrabil za tilnik. Marka so vsega okrvavljenega rešili sorodniki. Bolči pa je moral v smrt. Marko je bil začuden, razočaran in žalosten, a vseeno pravi, veselih otroških dni, ki sta jih preživela skupaj z Bolčijem, ni nikoli pozabil.

Pa še eno žalostno zgodbo je povedal Marko. Po umrlih starših je podedoval psa, ki je bil popolnoma gluh. Nisi ga mogel poklicati, prišel je k tebi, če si mu pomahal, vedno je ubogal, lepo je hodil ob strani, nikomur ni nič hudega storil, niti grozil ni nikomur. A vseeno je moral umreti, ko se je Marku rodil prvi otrok. Saj je bil pes vendar čudak, če še navadnemu psu ne bi mogli čisto zaupati, kako bomo takemu, ki je popolnoma gluh in se odziva le na kretnje? Marko seveda ni bil tisti, ki ga je obsodil na smrt, a ni imel izbire, nama je povedal, še vedno žalosten ob spominu.

Ob tem razmišljanju mi iz glave ne gre in ne gre "primer Nekrep". Lep, dvanajst let star fantek je po nepotrebnem umrl. Njegovi starši živijo v neizmerni žalosti že več kot dve leti po njegovi smrti, zdravnica, ki ni spoznala nevarnosti njegovega obolenja, je zaznamovana do smrti. In vendar nekaterim to ni dovolj. Še vedno renčijo in kažejo zobe in trgajo ljudi okoli sebe. Ali iz ljubezni do nas preživelih? Eno vemo, da so taki, ki imajo radi ljudi in živali, redki. To so tisti, ki imajo zlato srce. Koliko je takih še med nami?