Slovensko domobranstvo je budni varuh naše domovine. Njegove posadke so stalno v akcijah in preganjajo komunistične tolpe povsod, kjer se pokažejo. Prekaljeni slovenski borci so v svojem boju neodjenljivi in neugnani. V boj jih žene zavest, da se bore za ohranitev svojega naroda in za pravico, ki terja obračun s komunisti. Uničevanje komunizma je za slovenskega domobranca sveta stvar.

Naše domobranstvo je zadnje mesece doseglo lepe zmage, ki potrjujejo velike vojaške vrline te samoobrambne organizacije. Zmage so bile dosežene ob neznansko majhnih domobranskih izgubah, ki so prenekaterikrat s komunističnimi v razmerju ena proti sto.

Vsem našim bralcem bomo ustregli, če jim podamo pregled trimesečnih bojev, ki so se odigravali na ozemlju Ljubljanske pokrajine in ki pričajo, ako se komunistične tople razkrajajo pred udarci zavednega slovenskega ljudstva.

3. januarja je v Žvirčah pri Ambrusu padlo 230 tolovajcev, ki so bili večinoma iz Loške brigade. 14. januarja jih je padlo 100, ko so v brezglavem napadu poskušali zavzeti Hotedrščico, 27. januarja pa pri Hotedrščici spet 120. 26. februarja pri Tolminu in Cerknem v spopadu z nemško vojsko nad 200 banditov. 16. marca je pri Preserju in Podpeči padlo 115 banditov. 10. marca pri napadu na Trško goro 80, 19. marca je na Črnem vrhu padlo nad 200 banditov, naslednji dan pa 320, ki so jih pokopali nemški vojaki. Pri napadih na Ribnico in v bojih okoli nje v dneh od 21. do 29. marca je bilo ubitih 150 tolovajev."

V članku je navedenih še veliko krajev Ljubljanske pokrajine in skupno okrog 2500 mrtvih.

"Vse te številke se nanašajo na ugotovljene mrtve razbojnike, tj. take, katerih trupel tolovaji niso mogli odpeljati s seboj in jih pokopati. Toda to je le del mrtvih, ker komunistične čete pri vsakem boju odvlečejo s seboj vse mrliče, kar jih morejo, in zagrebejo v gozdu."

To je le povzetek zelo obširnega članka "Naše zmage nad rdečimi tolpami". Iz njega je razvidno, kolikšno sovraštvo je bilo med Slovenci. Še prav dobro se spominjam medvojnega časa in propagande, ki so jo izvajali, če bodo zmagali komunisti, bomo jedli vsi iz enega kotla, porušili pa nam bodo tudi cerkve. Ta propaganda je marsikoga odvrnila, da se ni boril proti okupatorju, pač pa z okupatorjem proti svojemu narodu. Prišlo je do bratomornega pobijanja.

50 let po končani vojni ponovno prihaja do netenja sovraštva med Slovenci, ki ga povzročajo simpatizerji kolaboracije iz NSi. Kar naprej odkrivajo kosti. Še posebno pa so aktivni v predvolilnem času. Zanimivo je to, da so vse najdene kosti od žrtev povojnih pobojev.

Tolikšno sovraštvo med vojno je rodilo maščevanje in temu se ne smemo čuditi. Kaj bi počenjali, če bi zmagal okupator in njegovi pomočniki, izdajalci, pa si lahko samo mislimo. Svetujem vam, prenehajte odkrivati kosti, ker vseh ne boste nikoli odkrili. Škoda je časa in denarja. Spametujte se. Žrtvam vojnega nasilja so že dolgo postavljeni spomeniki. V nekaterih krajih žrtvam fašističnega ali nacističnega terorja, v drugih pa žrtvam komunizma. Na njih so vpisani vsi, ki vojne niso preživeli. Barbarin rov pa pustite, saj se ne ve, koliko je v njih domačih kolaboracionistov, ustašev in četnikov. Pustite tudi Titove spomenike in ceste, saj nam je bilo v totalitarnem režimu lepše kot pa v sedanji tajkunski demokraciji.