S potjo nazaj pa mislim na temno stran tega procesa, ki se po mojem mnenju vse bolj zarisuje v Sloveniji in ki potrebuje analizo in predvsem širok nacionalni konsenz. Ne gre le za misel o delni neizpolnitvi evropskih demokratičnih idealov. Gre za skrb zbujajočo "pot nazaj" ob neki vrednostni in družbeni regresiji, ki mora biti pravočasno preusmerjena. Trenutno v Sloveniji ne vidim politične stranke ali usmeritve, ki bi odkrito in odgovorno razmišljala o tem. A problem, ki se zarisuje, je mnogo širši in zadeva vsakršen razmislek o političnem. Zato naj podam nekaj filozofskih in osebnih razmislekov.
Leta 2006 sem v ZDA kupil knjigo tedaj še dokaj nepomembnega predsedniškega kandidata Baracka Obame Drznost upanja. Seveda si ne delam iluzij, da bo v primeru izvolitve Obama idealni predsednik ZDA, ki se bo brezmadežno izognil klasičnim čerem ameriške politike. Pomembno pa se mi zdi opozoriti na nekaj njegovih misli iz omenjene knjige, ki kažejo na potrebo vse večjega dela ameriške javnosti, da kritično odreagira na elemente globoke krize ameriške družbe. Ta kriza je tesno povezana s potjo Slovenije, ki jo imenujem z izrazom regresija, in trdim, da je ta kriza v pravi obliki šele pred nami.
Del javnosti v ZDA je seveda že od pojava kontrakulture dalje vselej opozarjal na posledice popolne individualizacije življenja v sodobnem kapitalizmu, ki mu danes rečemo neoliberalizem. Gre za vse bolj fragmentirane načine bivanja Američanov, ki so tako imenovani "american dream" iz "mitološke" zlate dobe vzpona te države spremenili v, če povemo preprosto, gledanje zviška na vse tiste, ki jim na tej poti "ni uspelo". Poleg tega se je vzpostavil sistem tolerance in osebne ravnodušnosti do vse večjih, celo enormnih razlik in neenakosti med posamezniki.
Če se vrnem k Obami - ta se zaveda, da je primarna naloga sedanjih ZDA povrnitev ravno k bolj skupnostnemu načinu bivanja. Zaveda se, da je treba radikalno spremeniti smer. Prepričan je, da skupnostnih vrlin, kohezivnosti in solidarnosti ne smemo iskati le v cerkvah in drugih posvečenih prostorih, temveč morajo nasprotno postati del našega vsakdanjega bivanja, živeti v naših družinah in družbi kot taki. Zlasti se morajo naseliti v vse bolj nepovezana urbana okolja. V tem je Obama blizu whitmanovski "romantični" tradiciji v ZDA. Sklicevanje na romanticizem seveda pomeni, da še ali spet verjamemo v moč zamišljanja, da je pred nami svet, v katerem bodo posamezniki v povezavi drug z drugim ustvarjali lepšo prihodnost za prihodnje rodove.
Gre za utopični, a v zadnjem desetletju v ZDA z obrisi tragične politike strahu in nasilja zabrisani stari ameriški demokratični ideal Whitmana in Deweyja o brezkastni in brezrazredni družbi prihodnosti, družbi, ki ne bo temeljila na nobeni drugi ideji kakor samo na povsem naravnem prepričanju, da je misel o delitvi ljudi na bolj ali manj vredne, na tiste, ki si "zaslužijo" trpljenje, in tiste, ki si ga ne (ali pa si ga lahko olajšajo zaradi privilegiranega položaja v družbi), v očitnem nasprotju z vsem, kar povezujemo z imenom človek in vrednoto ljubezni. V takšni družbi je misel, da gre nekomu slabo, nevzdržna.
Zakaj omenjam vse to? Ne le, da se zdi, temveč menim, da postaja dejstvo, da je Slovenija ubrala pot, ki se naravnost spogleduje z najtemnejšo zgodovino zahodnega kapitalizma in njenih prek robov sveta razlitih dekadentnih in nihilističnih neoliberalnih različic. Poveličevanje konkurenčnosti in ekonomske uspešnosti za ceno solidarnosti, hvaljenje uspešnežev vseh vrst pred tistimi, ki se jim godi slabo, in vse večja fragmentacija življenja kažejo, da s tragično zaslepljenostjo stopamo na pot, ki se ji sodobne, recimo jim "Obamove" ZDA želijo na vsak način odreči.
Fraze o lovljenju ekonomske moči ZDA in Japonske in o družbi znanja v Evropi služijo kot izvrstna maškarada za to dogajanje. Nas skrbi problem prepada med bogatimi in revnimi ali denimo rast zaporniške populacije mladih ljudi v ZDA? Nas motijo rastoči obup mladih s samomori v "uspešni" Japonski? Ne? Nas nekoliko bližji pojav najstniškega nasilja v Skandinaviji (prvo evropsko streljanje na gimnaziji) ali letošnja kriza nožev med najstniki v središču Londona navdajata z upanjem? Ne slepimo se, da ti dogodki ne napovedujejo tragičnih ponovitev po vsej Evropi.
Vsakega starša v Sloveniji odkrito sprašujem: si želimo, da naši otroci odraščajo v družbi varnostnikov in za žičnatimi ogradami sterilnih naselij, si želimo živeti v nenehnem strahu, kdaj se bo resentiment, utelešen v obupu in besu deprivilegiranih v družbi neenakih možnosti, prikazal tudi pred našimi vrati, nas oropal tistega, kar nam je najdražje? Se nam že zdi prav, da sta bogatejšemu posamezniku omogočena brezhibna zdravstvena oskrba in elitno šolanje, medtem ko otroku revnih staršev to ni več omogočeno? Bomo v lovljenju konkurenčnih idealov starši postali tako zaslepljeni, da bomo z otroki delili le še vse manjši preostanek nekoč skupnega časa in jih oropali edinega, kar jim lahko damo, to je pozorne ljubezni, miru in obeta sreče? Bomo še znali ljubiti preproste stvari in naravo, drug v drugem prepoznavati neskončno odprtost skupnega ustvarjanja, porajanja dragocenih stvari sveta?
Vse to je žal v nas ogroženo in počasi se neka slutnja uresničuje tudi že pred nami. Rešitve ne vidim v neki povrnitvi k neuresničenim komunističnim idealom (navkljub pozitivnim potezam - denimo javnemu sistemu zdravstva in šolstva ter delno mreži solidarnostnih razmerij), preprosto iz razloga, ker so bili vsi po vrsti mediokritetni in vpeti v totalitarno matrico. Sam tudi zavračam ekskluzivistične intervencije s strani različnih cerkva, to pa zato, ker je, prvič, sekularizacija vsakršno družbeno delovanje s hierarhičnega odnosa Bog-posameznik dovolj prepričljivo spustila na raven horizontalnih transcendenc med nami, in drugič, ker zavračanje egalitarne pozicije spolov v hierarhijah in odločilnih strukturah večine velikih svetovnih religij slednje žal še vedno povsem delegitimizira za tovrstne intervencije. Pot rešitve je nakazana v okviru ideje demokracije same. Naj jo poskusim na kratko opisati.
Ta pot ne ukinja pomembnih idealov Evrope, saj ohranja vse ključne pridobitve moderne Evrope oziroma liberalizma. Kar mu dodaja, je etični premislek o pomenu skupnostnega življenja in s tem povezane senzibilnosti za drugega, ki v Evropi nikoli nista dobila mesta, ki jima zares pripada. Kaj vsebuje ideja demokracije, če o njej govorimo v etičnem in ne le v političnem smislu? Menim, da se ji je najbolj približala Luce Irigaray v svoji zadnji knjigi Deliti si svet. Irigarayjeva se kot filozofinja zaveda, da je svet, ki mu sledimo, svet, ki smo ga podedovali od partiarhalne in hegemonistične (prepogosto nasilne) tradicije sprejetih družbenih "vrednot". Te vrednote so se vpisale v zgodovino evropske umnosti od Platona do Nietzscheja in obenem spremljajoče politične in ekonomske vizije liberalizma (in grozot fašizma) ter končno ostajajo tudi integralni del sodobnega neoliberalizma. Karakterizirajo tako sistem sam kot tudi njegove dele, posameznike, in kažejo na odsotnost notranjih relacijskih vrednot empatije, sočutja, skrbi in ljubeče pozornosti ter na prevlado pozunanjene zavesti z zasnutki vsakršnih ideologemov.
Nasproti temu svetu Irigarayjeva postavlja svet nastajanja neke nove etike, demokratične in relacijske etike sobivanja, etike medspolnega in vsakršnega dialoga in deljenja nam skupnega sveta-narave, ki izhaja iz materinske paradigme, na katero žal prepogosto pozabljamo. Seveda Irigarayjeva kot feministka ne pridiga naivnega povratka v kak matriarhat niti ne glorificira ženske reproduktivne funkcije. Preprosto pa opozarja na pozabljeno modrost in senzibilnost ter nepogojeno gostoljubnost ženskega telesa, tega izvora etike in prvega domovanja slehernega bitja. Hkrati se zaveda, kako težavna, a za razvoj vseh odnosov v družbi ključna je zdrava in s pozornostjo vseh staršev napolnjena pot osamosvajanja individuuma (hčerke, sina) iz tega okolja.
Na Irigarayjevo se opiram zato, ker je na najboljši meni znani način opisala jedro želene etične transformacije: postavlja ga v v samo sredico človeškega bivanja, v naše najpristnejše in najbolj naravne (tudi telesne) odnose, ki so hkrati tudi univerzalno prisotni (mati-otrok itd.). Stara sanskrtska beseda za nosečo žensko je dvihrdaya -"dvosrčna". Smo z vsem civilizacijskim "bogastvom" za seboj danes še zmožni sprejeti in občutiti ta globoka etična sporočila? Irigarayjeva to dogajanje povezuje z idejo globalne demokracije. Če si predse prikličemo probleme strahotne revščine kot posledice preteklega zahodnega gospostva in sedanjega neoliberalizma ter trpljenja milijonov otrok po svetu zaradi (ozdravljivih) bolezni, je jasno, da se naša odgovornost v hipu spremeni v globalno odgovornost. Skrb za lastne otroke postaja skrb za slehernega otroka tega sveta, krogi bližine se širijo iz družinskega okolja v svet.
Najpristnejši odnosi skupnostnega bivanja torej izvirajo iz nam najbližjih okolij - materinske ljubezni, očetovske pozornosti (seveda Irigarayjeva ne izključuje enostarševskih družin in istospolnih starševstev), ki pravzaprav že od nekdaj "od spodaj" sestavljajo družbo. Zamisel, da se družba gradi od zgoraj s posnemanjem takšnih ali drugačnih vzorcev in prilagajanjem vsakršnim pravilom in teorijam, je tipična in žalostno zgrešena misel Zahoda; prepričanje, da je bivanjski smisel vsebovan v sprejemanju in kopičenju "zunanjih" dobrin, prav tako. Če bomo dopustili, da nam sodobno okolje v pehanju za vsakršnimi uspehi postopoma omeji, zaduši in razgradi edino področje, kjer še lahko dihamo kot skupnost, kot jaz in ti, v dvoje, v troje, in iz katerega pravzaprav družbo gradimo, bomo dopustili, da se v človeku najbližje področje potihoma vtihotapi slutnja našega konca. Ko bo prepozno, etična gesta, po kateri vedno hrepenimo, do nas ne bo več prišla. Kako torej te etične misli pretvoriti v oris politične strategije?
Ameriški pragmatist (pravnik in filozof) brazilskega rodu R. M. Unger je v odlični knjigi Kaj naj predlaga levica? predlagal nekaj strategij za zamišljanje tovrstne demokratične spremembe. Knjiga je manifest; pisana je za ZDA in njihove zveste sledilce, njena moč pa je v vizijah Ungerjevega "demokratičnega eksperimentalizma" kot "poglobitve demokracije". Sintagma že sama na tipično pragmatističen način govori, da gre za nove poti zamišljanja povezav, ki jih še nismo preizkusili, za drznost preizkušanja in zamišljanja novega in boljšega za nas in za druge. Ameriški pragmatizem je filozofija vselej odprtih alternativ, dialoga, poslušanja in sprejemanja.
Unger ugotavlja, da je svet izčrpal vse progresivne alternative (vključno z nedvoumnim iztekom modela socialne demokracije v Evropi) in da prihaja čas, ko bo treba misliti drugače, prekiniti z ustaljenimi načini argumentacij in vzpostaviti novo odprto polje družbenega eksperimentiranja. Unger vztraja, da bo pomembno spet poiskati tisti izvor, ki človeku podeljuje vrednost samemu na sebi. To je delo imaginacije, domišljije, in to delo prekinja z načini, na katere smo preprosto navajeni. Za aktiviranje te domišljije pa potrebujemo takšno vzgojo v najširšem smislu besede, ki vsebuje impulz eksperimentalizma, drznosti: mlade generacije morajo namesto tragičnega pehanja za od starejših predpisanimi uspehi (žal Slovenci to vizijo goreče podpiramo, saj z njo starejši preko otrok očitno zdravijo lastne manjvrednostne komplekse) imeti možnost spoznati kar največ izkušenjskih platform, skupnostnih mrež in prostorov sodelovanja.
Unger zato med drugim predlaga bolj analitično in manj informacijsko učenje. Mladih generacij ne moremo učiti solidarnosti in sočutja, saj se etike človeka ne da učiti. Lahko pa jim, začenši z najzgodnejšimi oblikami vzgoje in izobraževanja vse do univerz, predstavimo odprt svet, ki se gradi prek različnih vrst sodelovanj in miselnih eksperimentiranj. V tem sodelovanju se že povezujemo z drugimi in to je svet, v katerem že inherentno prebivata ljubezen in naklonjenost. Svet pred nami mora že vselej utelešati mnoštvo izbir, želenih podob našega povezovanja in naše skupne prihodnosti. Če prikličemo k temu še vztrajanje Irigarayjeve, da je pri tem ključno pripoznanje temeljnih povezav, ki so nam vsem skupne, tj. družinskih povezanosti in pomena neblokirane materinske skrbi in ljubkovanja (caressing), ki prvi lahko pripomoreta k temu, da iz otrok pozneje ne dobimo novih psihopatov, je novi krog demokracije sklenjen.
O tej skrbi za bližnjega in ljubezni ter povezanosti ljudi (in živih bitij) so govorili vsi veliki utemeljitelji svetovnih religij, najdemo jo v velikih romanesknih pričevanjih Dickensa, Dostojevskega in drugih. Odveč je poudariti, da si skoraj ne moremo zamisliti več ovir, ki so danes pred materami, vsemi starši in zlasti mladimi na tej poti k nastajajočemu skupnostnemu bivanju. Unger je prepričan, da bi skupek strategij, ki jih ponuja, skupaj z domišljenimi ekonomskimi in političnimi strategijami, denimo shemami družbenih in ekonomskih pravic, odgovornega in lokaliziranega intervencionizma, reform institucij, družbenega rekonstruktivizma, reform davčnega sistema itd. - o tem priča njegova Uresničena demokracija -, privedel do tihe in nenasilne revolucije. Revolucije, ki bi zaobsegla tako institucionalne spremembe kakor tudi spremembe v našem dojemanju humanosti. To bi bila revolucija srca in ne razuma in skoznjo bi se v naš svet spet naselil tudi izgubljeni občutek za sveto. Če smo pripravljeni na ta korak, nam morda ni treba skrbeti za našo prihodnost. Pravzaprav ta korak moramo storiti.