Ne samo, da je v zadnjih mesecih volilce zasula s številnimi darilci, kot je na primer enkratni predvolilni dodatek upokojencem z najnižjimi pokojninami, ki ga bodo v resnici –  tako kot druga darila - davkoplačevalci plačali sami. Takoj ko se je utrdila na oblasti, je tudi na hitro dopolnila dva volilna zakona in si tako razširila volilno bazo v "diaspori".

Z dopolnili se je volilni imenik naših državljanov, ki ne živijo v Sloveniji, v hipu napihnil za sedemkrat. Že pred predsedniškimi volitvami se je izkazalo, da je v njem 30.000 ljudi brez naslova in drugih z zakonom zahtevanih podatkov. Po predsedniških volitvah se je v državno volilno komisijo vrnilo več kot 13.000 kuvert z žigom naslovnik neznan ali naslovnik umrl. V prvem krogu se je tako od poslanih 43.079 praznih glasovnic vrnilo 6025 in v drugem krogu 7031 glasovnic z vpisanim imenom izbranega kandidata. To je bil v primerjavi s prejšnjimi volitvami, ko je bilo glasovnic iz tujine 2500, napredek. Toda za teh šest do sedem tisoč glasovnic ni bilo mogoče brez dvoma ugotoviti, kdo jih je izpolnil. Zraven je bila sicer podpisana volilna karta, toda to je lahko podpisal kdorkoli, kajti podpisa po novem ni mogoče preveriti.

Ne samo kot zanimivost velja zapisati, da je daleč največjo podporo iz "diaspore" takrat dobil Lojze Peterle. Njegova NSi tudi sicer redno dobiva skoraj polovico vseh glasov iz tujine, petino pa SDS. Če k temu dodamo, da je predlog državni volilni komisiji, naj v tujino dvakrat pošlje več kot štirideset tisoč praznih glasovnic, prišel od člana komisije iz SDS, potem je res dvomljivo, da je koaliciji pri spreminjanju volilne zakonodaje šlo zgolj za to, da bi olajšali izvajanje volilne pravice našim državljanom v tujini.

To so poslanci SDS, NSi in SLS zatrjevali tudi, ko so februarja letos zavračali predlog opozicije, da je treba 82. člen volilnega zakona zapisati tako, da ne bo nobenih dvomov o popolni korektnosti volitev. Branko Grims (SDS) je šel še dlje. Vsak dvom o korektnosti po njihovi meri zapisanega člena je razglasil za neskončno umazano kampanjo, kot da je v tujini trop nekih čudnih lumpov, ki samo čakajo, da bi goljufali na volitvah, in da so torej naši ljudje v tujini zunanji sovražnik.

Prvak slovenskih nacionalistov Zmago Jelinčič je šel v drugo skrajnost, češ da naj imajo volilno pravico samo tisti naši državljani v tujini, ki davke plačujejo Sloveniji. To je ponovil tudi včeraj, ko je skupaj s poslanci LDS, Zares in SD predstavil pobudo za ustavno presojo člena 82 in dodal, da ni malo naših državljanov po svetu, ki jih naše volitve sploh ne zanimajo. Tako kot v nekaterih drugih Jelinčičevih nastopih je tudi v tem nekaj zrnc soli. Izvirni greh vseh sporov, dvomov in sumničenj je namreč posebni volilni imenik. Če bi bil ta narejen, kot je treba, se pravi, da bi bili v njem vpisani z lastnoročnim podpisom potrjeni podatki o naših državljanih v tujini, potem večjih težav za volilno komisijo ne bi moglo biti. Toda za ukrepanje v parlamentu je prepozno (in očitno iluzorno), zato pa je pred pomembnim javnim izpitom skoraj nova sestava ustavnega sodišča.