Pokojninska reforma Pahorjeve vlade je med drugim propadla, zato ker vlada pri nekaterih vprašanjih, ključnih za sindikate, ni bila pripravljena popuščati. Janševa vlada oziroma minister za delo Andrej Vizjak se je reforme pokojninskega sistema pa tudi reforme trga dela lotil tako, da krmari med željami sindikatov in delodajalcev, pri tem pa prvim popušča bolj kot drugim. Presodil je namreč, da imajo glede na trenutno referendumsko ureditev sindikati moč, ki je delodajalci kot manjšina nimajo. Minister je zelo odkrito priznal, da se mu zdi na področju pokojninske, predvsem pa delovnopravne zakonodaje bolje delati majhne korake kakor pa tvegati, da reformi na referendumu padeta v celoti.

To je vsekakor modro stališče, še posebno, če upoštevamo, da sta reformi potrebni tudi kot simbolni dokaz mednarodnim trgom, da je Slovenija sposobna sprememb. Po drugi strani je vlada do zdaj zagotovo napravila tudi nekaj napak. Pravzaprav je na bojni nogi že začela, saj je z nenadno spremembo stališča o nujnosti pokojninske reforme ne le presenetila, temveč tudi zbudila ogorčenje in nezaupanje. S prozornim izgovorom, da so bile pred letom dni okoliščine drugačne kot zdaj, je utemeljila svoj miselni preobrat in na dnevni red, ob bok reformi trga dela, sredi septembra na hitro postavila še spreminjanje pokojninskega sistema.

S hitenjem razburja delodajalce in sindikate tudi mesec dni zatem. Pošiljanja gradiva nekaj minut po začetku sestanka, na katerem naj bi to gradivo obravnavali, ne more pozdraviti nihče. Pritiski, ki jih s potrjevanjem neusklajenih reform vlada izvaja na socialne partnerje, so nesprejemljivi, tudi poudarjajo eni in drugi. Zakaj kljub temu vztrajajo pri hitrem tempu, je v torek pojasnil kar sam premier Janša. Če predlogi zakonov ne bodo v zakonodajnem postopku, bi bilo nezakonito sprejeti že pripravljeni predlog proračuna za prihodnje leto, ki vključuje prihranke zaradi reform.

A vlada pozablja, da lahko reformi pokojninske in delovnopravne zakonodaje zaradi hitenja tudi padeta. Reformna predloga je potrdila takšna, kot ju je bilo mogoče glede na dejstvo, da je pogajalcem uspelo obdelati dobro polovico vprašanj, pričakovati: neusklajena in nedodelana s socialnimi partnerji. Tako minister Vizjak kot premier Janša sta sicer zatrdila, da bo celotna vsebina reform ostala na pogajalski mizi tudi po vložitvi predlogov v parlamentarno proceduro in da to na pogajanja, ki bodo potekala še šest tednov vse do vlaganja amandmajev k zakonom, ne bo vplivalo. Pozabila pa sta omeniti, da ta njuna obljuba nič ne velja, če je ne bo izpolnil nekdo drug. Poslanci namreč.

Kajti ti so edini, ki lahko vlagajo amandmaje in spreminjajo predlog zakona v parlamentarnem postopku. Pri tem poslancev v nasprotju z vlado ne zavezuje noben socialni sporazum. Odločitve morajo sprejemati po svoji vesti. Tako določa zakon. Socialnega dogovarjanja z njimi ni, mogoče pa se je iti lobiranje.

V mandatu te vlade se je sicer že večkrat izkazalo, da koalicijski poslanci kot dobro naoljeni stroj potrjujejo vse, kar jim predlaga vlada. To sicer lahko pomeni, da bo vlada pri poslancih na koncu dosegla sprejetje s socialnimi partnerji usklajenega predloga. Lahko pa tudi pomeni, da bo dosegla sprejetje kakršnega koli predloga. To je seveda izvajanje pritiska na socialne partnerje. Če bomo s tem ali kljub temu prišli do sprejemljivega rezultata, je vredno stisniti zobe. V nasprotnem primeru bo proces znova pokopal samega sebe in Vizjakove reforme bodo končale tako kot pokojninska reforma Pahorjeve vlade - na referendumu. Če seveda medtem ne spremenijo referendumske zakonodaje.