Kajti oni že vedo: rešilo nas bo tako imenovano uporabno znanje, beri podrejanje diktatu zasebnega kapitala, ne pa univerza, zavezana idealom razsvetljenstva in humanizma. Rešila nas bo večja avtonomija, pa čeprav si bodo lahko obubožane fakultete le avtonomno izbrale način pokopa. In rešila nas bo konkurenca, pa četudi imamo ta hip ustreznih kadrov in sredstev le za dva oddelka na Harvardu. Če smo malce prevzetni, seveda. Na primer: 14 zasebnih visokošolskih zavodov dobi na leto skupno 11 milijonov evrov, kar eno petino proračuna mariborske univerze, večina pa producira kadre, ki jih na trgu ne manjka. Kako neki naj bi nas tovrstna konkurenca rešila? A kaj bi to. Janez Povh, dekan FIŠ, enega od samostojnih zavodov, je tudi včeraj mirno govoril o nujnosti ustanavljanja novomeške univerze, minister Turk pa ni vstal in repliciral, da so to računi brez krčmarja...

Pa bodimo še mi kruto realni. Vse kaže, da bodo mladi do kakovostnega znanja prišli le, če si ga bodo plačali. Elite so pri tem v prednosti. Svoje otroke lahko pošljejo v tujino. Prej ali slej bodo zato tudi slovenski študentje "spoznali", da so šolnine - pa naj zveni še tako brutalno - v njihovem interesu. Pa četudi se jim bo reklo vpisnine, prispevek za čisti zrak na univerzi ali "Turkov harač". Koliko fasad bodo stolkli pred tovrstno vdajo, je bolj stvar statistike. Vladajoča klika, ki smo si jo izvolili, je namreč, kot vse kaže, trdno odločena, da si bo javne univerze pokorila brez dialoga; temu početju pa se ni doslej učinkovito uprl še nihče.

Akademska srenja pač po definiciji stavi na razumnost. Janševa koalicija pa nasprotno stavi na blitzkrieg, kot je to lepo povedal novinarski kolega Ali Žerdin. Da ne bi kdo pomislil, da je pripravljena univerzam kaj popuščati, so, na primer, takoj dali lekcijo rektorjem. Če bo kakšen trmoglavo dovolil, da mu univerza zaide v rdeče številke, bo udarjen po žepu. Akademska pokončnost je po mnenju oblasti vredna deset tisoč evrov. Napadeni univerzi so zvito vsilili še notranje boje. Rektorji bodo namreč po logiki stvari pritisnili na dekane, ti bodo pritisnili na učitelje, to navsezadnje že počnejo. Ko je dekanica mariborske fakultete za matematiko pred časom dejala, da je težavno prebroditi to leto, prihodnje leto pa da bo že šlo, saj lahko učiteljem naloži tudi 15 ur tedenske pedagoške obveznosti, jo je miril sam minister Turk, češ, vsakega pretiravanja pa ne bomo dovolili.

Visokošolski sindikat Slovenije je prvi napovedal boleči, a nujni premik fronte. Če so se doslej na univerzah borili proti "grobarju javnega visokega šolstva" Turku, bo poslej treba k odgovornosti pozvati univerzitetna in fakultetna vodstva, ki "državo rotijo, naj jim za nujno zategovanje pasu nameni več časa, namesto da bi na glas protestirala". Sicer bodo tudi sama poprijela za krsto. Tudi Žiga Turk, ki je včeraj zmogel drobno gesto upora, ko je javno priznal, da še enega, 8-odstotnega reza, načrtovanega za prihodnje leto, visoko šolstvo ne bo prestalo, se bo moral odločiti. Ali bo ali ne bo grobar. Za univerzo to seveda pomeni, da jo najhujši časi, ko bodo na preizkušnji tudi akademske vrednote in osebni pogum, še čakajo. Dobra novica je, da na univerzi vre, da nastajajo nova intelektualna jedra. Sveže in radikalno je včeraj s skupno slovensko-hrvaško resolucijo nastopila skupina Angažirani, ki zahteva strogo ločitev javnega in zasebnega šolstva, vse drugo namreč vodi v korupcijo. Poskusi razbijanja zadnjega zatočišča svobodnega duha so le preveč prozorni, da bi jih tako zlahka dopustili.