Ta zapis iz srca Londona je Friedrich Engels leta 1845 vključil v svoje poročilo o položaju delavskega razreda v Angliji. V njem je opisal cvetoče mesto, gospodarsko prestolnico sveta, gigantsko pristanišče, tisoče ladij. "Nič ni bolj impozantnega od pogleda na Temzo, ki se dviguje iz morja," je orisal svoj prihod. "Vse je tako ogromno, tako impresivno, da se človek ne more zbrati. Izgubi se v čudesih angleške veličine, še preden sploh stopi na angleška tla." A kako veliko ceno morajo za to plačati ljudje, je ugotavljal. Divja vojna vsakogar proti vsem.

Zapisal je stavke, ki so spomenik človeštva: barbarska brezbrižnost, egoizem, vsako gospodinjstvo v obsednem stanju, vzajemno ropanje pod krinko zakona in vse tako brezsramno, da se človek kar zgrudi in se le čudi, da ta norost sploh še drži skupaj. Ker je kapital, posredni ali neposredni nadzor nad produkcijskimi sredstvi, orožje, ki to družbeno vojno nadaljuje, negativne posledice padejo na pleča ubogih. Kajti za kapital človek ni nikakršna skrb.

Kot vemo danes, Engels ni bil katastrofično razpoložen, da bi pisal takšne knjige. Prava katastrofalna posledica sistema, ki sta ga kritizirala z Marxom, je prišla šele sto let kasneje. To tudi ni bil čas občega duhovnega in materialnega pomanjkanja. Takrat je Beethoven zložil Deveto simfonijo, izumili so avtomobil, elektriko, telefon in filmsko kamero. Jules Verne je napisal Potovanje na luno. A moralnega očiščenja družbe ni bilo do leta 1945, ko se je evropskim voditeljem končno zazdelo, da je obrat od ščitenja kapitala k ščitenju človeka edina alternativa barbarstvu.

Zahodni model socialne države je zdržal petindvajset let, do konca sedemdesetih, ko se je neenaka razporeditev bogastva ponovno razmahnila do tolikšne mere, da so upali vladajoči na glas govoriti o odvzemanju pravic. Kajti bogastvo je moč in revščina nemoč.

V Sloveniji se je zaton ideje, da je treba družbeno enakost aktivno ustvarjati, ker bog očitno ni dovolj pravičen, pospešil s političnim prevratom in novim ciklom krize kapitalizma. Levica, od katere bi ljudska večina pričakovala zavezništvo, je propadla. Med drugim tudi zato, ker je socialna politika nikoli ni zares zanimala, saj je bila prva, ki je silila v elitizem. Desnica je medtem poiskala staro zavezništvo v (evropskih) konservativnih krogih in se prilepila na vrednote, ki v osnovi pripadajo družinskim skupnostim. Tam ni država, temveč je družina, "naši", tista, ki zagotavlja varnost. Država servisira kapital in "tržišča", družina pa ljudi. Če je družina bogata, torej ima družbeno moč, bojazni ni. Če je revna, otrokom umanjkajo izobrazba, zagon, prihodnost.

Minuli teden je Radio Slovenija predvajal pripoved petnajstletne dijakinje, ki si želi najti popoldansko delo, da bi nahranila lačne bratce in sestrice, česar brezposelna oče in mati ne zmoreta. Kadar javni radio predvaja glas enega človeka, za njim stoji množica. Ob istem času vlada - ob poudarjanju, da je treba poslati "signal" Evropi in njenim finančnim trgom - napoveduje nadaljnjo redistribucijo premoženja, krčenje države in javnih servisov. Poleg utišanja radiotelevizije (in drugih medijev, ki delujemo v javnem interesu) tudi krčenje šolstva, zdravstva, sociale. Enako počnejo v Grčiji, Španiji, na Portugalskem, v Italiji.

Mineva leto 2012, ki ni bilo brez duha in brez denarja. V kinu so v poljščini vrteli slovenski film Pisma svetemu Nikolaju. Odkrit je bil Higgsov bozon. In robot je šel na Mars.