Rupar bo moral v tem primeru občini Tržič vrniti še 40.000 evrov z obrestmi. Občina, ki je do zdaj od Ruparja kar uspešno izterjala dolg iz prejšnjih zadev, bo imela s tem zneskom nemalo težav. Prvič zato, ker bo, če bo sodba pravnomočna, Rupar brez dohodkov v zaporu. In drugič, ker bo to vsoto tako in tako morala vrniti avstrijskemu podjetju, ki je Ruparja »plačalo« za komunalni posel. A sodba ima drug, precej močnejši, lahko bi rekli moralni nauk. Podobno kot v veliko hujši zadevi Patria se je pokazalo, da nas imajo Avstrijci še vedno (ali pa vedno bolj) za navadne Balkance, ki znajo poslovati le po balkansko. Se pravi z gotovino v kuvertah in kovčkih, ki se prenaša iz rok v roke v kavarnah in gostilnah. Zato ni čudno, da je kranjska sodnica Dvornikova ob obrazložitvi višine kazni omenila tudi to, da je Rupar s svojimi dejanji sramotil državo. Je ni prvič. Že takoj po objavi vesti o zaporni kazni so se na družabnih omrežjih vrstili zapisi o tem, da bo zdaj tisti, ki je pozival svoje poslanske kolegice na pregled mednožja, to zdaj lahko občutil sam... Prav škoda, da Ruparja na izreku sodbe v četrtek na sodišču v Kranju ni bilo. Sodnica je bila pri izreku namreč zelo kratka, a je povedala, da bi obsojenemu, če bi bil prisoten, povedala še marsikaj. Bi bilo zanimivo.

Sodb sodišča ne gre prerekati in z njimi ne polemizirati. Ne nazadnje, poudarjamo še enkrat, tudi Ruparjeva zaporna obsodba še ni pravnomočna. Rupar je na vseh svojih sojenjih večkrat poudarjal, da gre za politično gonjo in konstrukte njegovih nasprotnikov. Tudi v zadnji zadevi je, tako tudi Ruparjev zagovornik, vsaj kanček dvoma. Sodišče se je namreč oprlo na dve pričevanji. Kaj pa, če sta priči lagali? Dokončna bo beseda sodišča. A ta bo prišla prepozno za še večje učinke tovrstnih obsodb vidnih politikov in gospodarstvenikov. Dejanje, za katero bi moral v primeru pravnomočnosti Rupar v zapor, se je zgodilo februarja 2004! Preden bo svoje razsodilo višje sodišče in sploh v primeru, da zadevo zaradi kakšnih procesnih napak vrne nazaj na kranjsko, bo preteklo še nekaj let...

Če Ruparjeve navedbe o politični gonji in konstruktu po stari slovenski navadi prepričajo »njegove« in še bolj razhudijo »nenjegove«, pa ima v nečem zagotovo prav. In to je, ko vsakič znova terja pravico za vse enako. Saj ne da bi trdili, da so njegovi grehi kaj manjši, če podobne nečednosti počenjajo tudi drugi. Pa vendarle. Sodišča meljejo počasi in Ruparjev primer je dokaz za to. A daje tudi upanje, da bodo na vrsto prišli še drugi slovenski župani, ki so menili, da je občina njihova lastnina in jo, kot tajkuni svoja podjetja, lahko izčrpavajo do onemoglosti. Ni treba daleč. Od kranjskega sodišča do kranjske občine je le nekaj sto metrov! Pa tudi Slovenija ni tako velika. Kot vsi po Kordežu težko čakajo, da bo pravica doletela razne hilde, ivane, dušane, igorje in boškote, bo javnost pozorna tudi na postopke zoper razne mohorje, tomaže, zorane, france, borise, stanete. Rupar je bil zaradi svojih odmevnih, tudi provokativnih političnih nastopov za javnost vedno zanimiv, za politične nasprotnike pa zaradi uspehov na volitvah trn v peti. Morda je zato prišel prvi na vrsto, a bi morali slediti tudi taki, ki jih javnost ne pozna, a so svoje funkcije izkoriščali še bolj pretkano in prikrito.