Kar ni naključje. Oba bi se ne mogla izogniti ugotovitvi, da se z začetkom šolskega leta globoka kriza v državi razkriva v svoji najobčutljivejši, to je socialni razsežnosti. Zlasti proračuni družin z več otroki so se drastično stanjšali ob nakupih šolskih potrebščin. Te stvari je treba kupiti vsako leto, vendar je to vsako leto težje. Vse več ljudi je brez služb, varčevalni ukrepi razvpitega Zujfa so še dodatno znižali družinske proračune. Poleg tega bodo letos začele v nabiralnike prihajati občutno dražje položnice za šolske malice. Enako velja za račune za vrtce, s poračuni za nazaj. Kako torej finančno preživeti prihajajoče jesenske mesece, postaja osrednji problem vse večjega števila družin.

Da je revščina v naši državi na hitrem pohodu, ni več dvoma. Na drugi strani lahko beremo, da ozek in zaprt krog najbogatejših kopiči čedalje večji delež svetovnega bogastva. Zanesljivih podatkov, kako je s tem pri nas, ni. A najbrž ni nič drugače, kot je po svetu: bogati postajajo še bogatejši in revni še revnejši. Od vlade, ki je še pred petimi leti, zato da bi si pridobila volilne glasove, velikodušno uzakonjala nove in nove socialne pravice (za katere ob upoštevanju zdaj tako opevanega zlatega fiskalnega pravila niti slučajno ni bilo pokritja), je slišati le, da bo pač treba zategniti pasove. Toda kje je meja vsesplošnega zategovanja pasov?

Očitno smo šele na začetku. Vsaj tako kažejo napovedane reforme. Da so te nujnost, je vsem jasno. Precej manj je zlasti strankarski eliti jasno, da sta za izhod iz krize in resnični razvoj države potrebni socialna uravnoteženost in stabilnost. Povedano drugače, da se je zoper revščino, ki napreduje na vseh frontah, mogoče boriti le tako, da bo čim več državljanov imelo delo, od katerega bodo lahko dostojno živeli. Reforme, ki jih ponuja vlada, pa so bolj kot ne napisane na kožo zgolj kapitalu s pobožno željo, da bo ta vendarle poskrbel tudi za delavce. Ne bo. In nikoli tudi ni. Za to imamo državo (in sindikate).

Toda politične elite, ki bi imela jasno predstavo brez fige v žepu, kako je treba urediti državo, da bo v službi vseh državljanov, na žalost nimamo. Prvi obrisi reform, ki očitno dobro piarovsko premišljeno kapljajo v javnost, kažejo, da je njihov glavni cilj odpuščanje delavcev. Izjema je pokojninska reforma, ki pa je zgolj nekoliko ostrejša kopija Pahorjeve reforme. Toda zaupanje v dobre namene Janševe vlade kvari dejstvo, da pri tej reformi postavlja na prvo mesto pri Zujfu že videno čistko pri pokojninah, zatem vsakemu kot tolažilno nagrado obljublja nekakšno virtualno pokojnino v obliki informativnega računa in šele na tretjem mestu je bistvo reforme: upokojevanje pri 65. letu oziroma pri vsaj 40 letih vplačanih prispevkov. In to šele čez pet ali več let.

O prav tako nujni reformi preobilnega javnega sektorja ni slišati še nobene. A ni dvoma, skupaj s predvideno reformo trga dela v bistvu prinašata le "fleksibilna" odpuščanja. Novi zakon o delovnih razmerjih za velikimi besedami, da bodo odpravili zaposlovanje za določen čas, v resnici to ohranja. Ne samo z določbami o začasnem delu za upokojence in brezposelne, ampak tudi z delovnimi pogodbami, ki jih bo delodajalec lahko brez pojasnila prekinil najprej po 4 in potem še enkrat po 24 mesecih. Ob znižanju odpravnin in plač je to najbrž dovolj, da se vprašamo, ali 2. člen ustave (Slovenija je socialna država) še velja.