Toda v sedanjem mandatu je pri ustvarjanju razdorov in izrednih razmer še zlasti učinkovit. Predlaganje kandidatov za vodenje najpomembnejših agencij, ki jih celo zvesti koalicijski partnerji niti s tresočo roko niso mogli podpreti, izganjanje duha NOB, rdeče zvezde in nevšečnih govornikov, nenehno javno iskanje udbomafijskega botrstva... povzroča ne le odločen odpor v levosredinskih opozicijskih vrstah, temveč vznemirja in odbija tudi koalicijske partnerje.

Tako je premier sočasno, kot je z omilitvijo zahteve po zapisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo in odmikom grožnje o glasovanju o zaupnici dajal vtis umiritve pregretega političnega ozračja in resne zastavitve nujnih reformnih projektov, prvaku SLS Radovanu Žerjavu poslal (elektronsko) pošto, naj ljudska stranka resno razmisli o zamenjavi ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča.

Minister Bogovič nedvomno sodi med manj učinkovite člane sedanje vladne ekipe. Res pa je tudi, da je na čelu velikega združenega resorja, ki ga (zlasti) v okoljskem delu zaznamujejo številne dvomljive povezave in odločilni vplivi lobijev, ki jih tudi precej večjim poznavalcem z bistveno več avtoritete na čelu okoljskega ministrstva ni uspelo zajeziti. Tudi zato preseneča razlog, ki ga je za zamenjavo navedel premier - projekt gradnje obvoznice Škofljica, ki se vleče že petnajst let, v sedanjem trenutku osredotočanja na reformne zakone in nadaljnje protikrizne ukrepe namreč ni tako pomembna zgodba, da bi bilo zaradi nje treba odnose v koaliciji dodatno zaostrovati.

Bogovič je namreč eden najmočnejših mož SLS - in to ne le zaradi svoje podpredsedniške funkcije, temveč tudi zaradi dolgoletnega županovanja in torej vpetosti v močan strankin županski lobi. Prav tako pa so v SLS zgroženi, ker je očitno premier kot slabega ocenil le ministra iz njihovih vrst, saj predsedniki drugih koalicijskih partneric kakšnega tovrstnega obvestila niso prejeli. Če je imel Janša v preteklih tednih že težave z dvema vladnima strankama - DeSUS in DL - si je tako nakopal nezadovoljstvo še v doslej (če izvzamemo Janši skoraj povsem lojalno NSi) najbolj konstruktivni koalicijski partnerici SLS.

Za to, kaj je resnični razlog za omenjeno Janševo pismo, je možnih več razlag. Prva je, da gre za nekoliko zapoznelo kazen za nepodporo Vitoslavu Türku, ki sta je bili (v drugačni obliki) deležni tudi DL in DeSUS. Druga, da gre za odziv na spopad apetitov SDS in SLS na energetskem področju. Tretja, da se odvija zgolj še ena nadaljevanka Janševega značilnega ustvarjanja konfliktnih razmer. Četrta, ki seže v čas groženj o vezavi zaupnice na vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, da želi prvak SDS zapustiti premiersko mesto, tega odhoda pa ne želi prikazati kot svoj poraz, temveč kot krivdo nekonstruktivne koalicije in razdiralne opozicije.

Kolikšno težo in kakšne posledice bo imela Janševa napoved Bogovičeve zamenjave, bo odvisno od tega, ali bo pri njej vztrajal. So pa v zadnjem času v tako imenovani mali koaliciji (DL, SLS, DeSUS) vse glasnejša razmišljanja o (pre)počasnosti in premajhni učinkovitosti dosedanjih protikriznih ukrepov, pa tudi dvom, da je vlada pod Janševim vodstvom sposobna izpeljati reformne projekte. Vse bližja jim torej postaja ideja, da bi moral vodenje vlade prevzeti in polarizacijo preseči nekdo, ki ne bi bil niti Janša niti Janković. Za kar so se pred osmimi meseci prav sami zavzemali, nato pa v takšen predlog tehničnega mandatarja, ki ga je dal predsednik države, niso privolili. Čeprav je s takšno rešitvijo - za razliko od danes - tedaj soglašal predsednik največje stranke PS Zoran Janković.