Kar seveda za nobeno parlamentarno stranko ni predstavljalo resne ovire, da v predsedniško tekmo spravi svojega človeka. Toda sčasoma se je strankam to vrnilo kot bumerang, kajti noben kandidat samo s podporo svoje stranke ni bil izvoljen.

Vsi dosedanji predsedniki so kandidirali tako, da so zbrali 5000 na upravnih enotah overjenih podpisov podpore volilcev, kar veliko pove o tem, kaj si o strankah mislijo volilci. To "nestrankarsko" pot bo znova ubral tudi Danilo Türk, medtem ko se je Borut Pahor odločil, da bo kandidat stranke, ki jo je še pred meseci vodil. Za to, da ga vpišejo na seznam predsedniških kandidatov, mu zadostujejo že podpisi samo treh poslancev, vendar se je Pahor odločil za drugo možnost: zbrati 3000 podpisov. Kandidat SDS+NSi Milan Zver podporo volilcev zbira na spletu in ne na "terenu".

Türk in Pahor se za nagovarjanje mimoidočih na stojnicah pred upravnimi enotami nista odločila toliko zato, ker ju volilci ne bi poznali. V politiki nista od včeraj, sta znani imeni in nobene potrebe ni, da bi se ljudem na tak način še dodatno predstavljala. Zbiranje podpisov podpore volilcev pred upravnimi enotami je prej namenjeno ustvarjanju vtisa, da so Türk, Pahor in (posredno na spletu) tudi Zver neodvisni kandidati, ki s strankarskimi zdrahami nimajo nič. So nad njimi. So predsedniki levih in desnih. To za nobenega od omenjene trojice sicer ni res, vendar utegne privabiti kakšnega naivnega volilca iz nasprotnega političnega tabora. Še zlasti če za kandidatom stoji javno objavljen seznam pomembnežev. Toda zbiranje podpisov je le droben košček predvolilne kampanje, ki zagotovo ne bo odločilnega pomena za končno zmago.

Tudi zato, ker gre pri volitvah predsednika države za neposredno izbiranje nekakšnega političnega mistra Slovenije (pomislite, koliko bi privarčevali, če bi predsednika republike izbrali s televotingom!), bodo za izid volitev odločilna soočenja, ki jih bodo v dneh pred volitvami organizirale televizije. Zanje pa so soočenja predvsem poslovna priložnost, da si povečajo gledanost. Da bi pritegnili pozornost oglaševalcev, bodo kandidate spraševali vse mogoče. Večinoma o morebitnih žgečkljivih podrobnostih iz zasebnega življenja, ki bolj ali manj nimajo nobene zveze s službo predsednika republike.

Čeprav predsednik države nima skoraj nobenega vpliva na upravljanje države, bodo kandidati na teh soočenjih vendarle morali razkriti poglede na to, kaj je treba spremeniti v državi. Pri tem se ne bodo mogli izogniti ocenjevanju vlade Janeza Janše. Türk in zaradi precej težkega nahrbtnika triletnega precej neuspešnega vladanja nekoliko manj tudi Pahor sta tu v prednosti. Med volilci nepriljubljeno vlado bosta zlahka kritizirala. Zver si tega ne more privoščiti, težko pa bo našel prepričljive argumente, da Janševa vlada deluje odlično. Toda Zver je, kot kažejo najnovejše raziskave javnega menja, že zdaj poraženec v tej politično prestižni predsedniški tekmi. Televizijska soočenja zato bolj kot na to, kdo bo izvoljen za predsednika države, jeseni utegnejo vplivati na razplet vladne in posledično parlamentarne politične krize, ki, kot kaže, prihajata z velikimi koraki. Nobeno presenečenje torej ne bo, če bomo novembra za predsednika države dobili bivšega predsednika vlade, ne bomo pa imeli več vlade in morda tudi parlamenta ne.