Pri oceni slovenskih nastopov moram pohvaliti Anjo Klinar, ki na tako veliki tekmi dopoldne še nikoli ni tako dobro plavala. Odkrito povedano sem seveda več pričakoval od Damirja Dugonjiča, ki sem ga videl vsaj v polfinalu. Glede na to, da je bil to njegov prvi nastop na olimpijskih igrah, je bilo gotovo prisotne tudi nekaj treme, toda on je rutiniran plavalec in bi moral pokazati več, je pa čisto mogoče, da je imel v podzavesti zasidrano preveliko željo po uspehu.
Mnogi sicer pogosto izpostavljajo, da naši plavalci dopoldne plavajo slabše kot popoldne, a prepričan sem, da bi statistika pokazala, da tudi tekmovalci iz drugih držav zjutraj ne briljirajo, na končni izid pa ob majhnih razlikah najbolj vpliva, koliko je posameznik iz sebe pripravljen iztisniti, nihče pa jutranjega nastopa, čeprav je potrebno vstati bolj zgodaj, ne jemlje z levo roko.
Mladi in neizkušeni Mojca Sagmeister in še posebno Tjaša Vozelj sta plavali solidno, Anja Čarman pa je po zdravstvenih težavah iz nastopa potegnila maksimum, kako hitra bo v svoji udarni disciplini, pa zavoljo vseh težav zaradi poškodovane rame verjetno vesta le ona sama in njen trener. Danes bo pomemben dan predvsem za Saro Isakovič, saj bo nastopila v svoji udarni disciplini 200 prosto. Želim ji, da se najprej uvrsti v polfinale, česar je seveda zmožna, nato pa jo lahko njene izkušnje popeljejo tudi v finale.
Sem pa presenečen, da smo videli že prvi svetovni rekord, čeprav plavalci na sebi nimajo več visokotehnoloških kopalk. To je samo še potrditev več, da ves svet trenira na polno in predvsem iz dneva v dan bolje ter da ni vse v kopalkah. Kljub temu pa ne pričakujem, da bi bile londonske igre tudi igre preštevilnih svetovnih rekordov.
