Fasada je bila preluknjana od topovskih izstrelkov, s katerimi so nekaj tednov prej albansko vas Brodec zasuli makedonski specialci. Gospod Ziber Ziberi je razlagal, kako so po dvorišču z glavo navzdol vlačili njegovega brata. Njuna mati nam je stala nasproti in jokala. Ziberi je rekel, da je mater zdaj doletelo še to. Prej je bila njena največja težava, da je bila brez vseh papirjev. Gospa Ziberi v Makedoniji po osamosvojitvi namreč ni več obstajala, čeprav je tam živela že desetletja poprej, odkar se je priselila iz Bosne. Te drobne digresije v Ziberijevem pripovedovanju nisem razumel, dokler mi je ni razjasnila Neža Kogovšek Šalamon, ki je o brisanju ljudi lani napisala doktorat. Seveda, je rekla, Makedonija je izbris prepisala od Slovenije.

Makedonija je diskriminacijo začela zgodaj in kmalu klavrno končala v vojni. Makedonci in Albanci čutijo posledice še danes. Ne mine mesec, da ne bi kdo koga ustrelil.

Tudi v Izraelu so časopisi lani razkrili, da oblasti iz evidenc tajno brišejo Palestince, ki začasno odpotujejo iz države. Nenadoma človek ob rutinskem postopku na letališču ugotovi, da ne obstaja več. Zveni znano? Zlo se zgolj reinkarnira. Enako se je dogajalo Judom v tretjem rajhu. Najprej so jih prisilili v odhod, nato so jim odvzeli državljanstvo in jim zaplenili premoženje. Izraelci za to, kar so nekoč storili njim in kar njihovi politiki zdaj počnejo drugim, plačujejo visoko ceno. Streljajo se na vse strani.

Neža Kogovšek Šalamon je izbrise analizirala v vseh državah nekdanje Jugoslavije, pa še v Litvi, Latviji, Estoniji, na Češkem in Slovaškem. Vsi so jih imeli. Za nobenega od totalitarnih, nacionalističnih, diskriminatornih režimov, ki so "administrativno ubijali", pa ni mogoče reči, da se mu je to splačalo. Račun vedno izstavi zgodovina. In dlje ko pri soočenju z zgodovino odlašajo, bolj zoprno se jim povrne.

Torkova sodba evropskega sodišča za človekove pravice je o tem jasna: Slovenija je diskriminirala na podlagi nacionalnosti in z odvzemom vseh socialnih in ekonomskih pravic ljudem povzročila "hudo trpljenje". Izbrisane so aretirali, deportirali, razbijali so družine, jim vzeli premoženje, uničili zdravje. V bedi so izbrisani tudi umirali. O tem, kaj so storili, pa niso izbrisovalci nikogar obvestili. Izbris je bil tajen, o njem ni bilo zakona.

V enem letu mora Slovenija zdaj po nalogu sodišča ustanoviti "kompenzacijsko shemo", ki bo vsem izbrisanim povrnila škodo. Za nematerialno škodo je šesterica izbrisanih predvčerajšnjim dobila dvajset tisoč evrov. Ampak to ni merodajno. Zadnjih nekaj let sem govoril z vrsto izbrisanih, ki so v kritičnih letih shranjevali račune za upravne takse, vizume, zdravniške preglede, operacije, zdravila, celo za porode izbrisanih novorojenčkov. Preračunali so tudi, koliko bi v vseh teh letih dobili socialne pomoči, če ne bi bili izbrisani. Socialna pomoč je najmanj, kar človeško bitje lahko pričakuje od (civilizirane) države. Račune so izbrisani spravljali, ker so bili v to prisiljeni. Zdaj jih bodo izstavili.

Edino, kar preostane državi, je, da denar, ki ga bo za poplačilo izbrisa morala vzeti prislovičnim davkoplačevalcem, potem izterja od tistih, ki so izbris povzročili in ki so predolgo zavlačevali z rešitvijo. Ta - politična - imena so znana. Od tistih običajnih ljudi, ki so proti izbrisanim nekoč celo glasovali na referendumu (31-odstotna udeležba, 94 odstotkov proti!), in od tistih, ki niso šli na referendum, da bi izbrisane podprli, pač ni česa terjati. Lahko pa jih zaradi zavlačevanja peče vest.