Od tega se je v prvih sto dneh delno uresničila le tista o 50 zakonih. Ne samo to, koalicijski glasovalni stroj je veliko večino teh zakonov skozi parlament spravil kar v enem kosu (zakonu za uravnoteženje javnih financ) in po naglem postopku. Dobesedno čez noč.

Toda kakor koli obračamo, so Janša in koalicijski partnerji svoj glavni cilj v prvih sto dneh vladanja dosegli. V državi namreč redko kdo še ugovarja temu, da je treba v krizi (tudi) varčevati z državnim denarjem. Če pa že ugovarja, potem iz nekih povsem drugih razlogov. Kot recimo policijska sindikata, ki zbirata podpise tudi za referendum o megavarčevalnem zakonu. Referendum je malo verjeten, a so Janša in njegovi sindikata takoj histerično razglasili za državna sovražnika številka ena. Niti za trenutek niso iskali razlogov za ta korak policistov pri sebi. A glavni krivec za odlaganje uveljavitve tega zakona je v resnici notranji minister Vinko Gorenak, ki z omenjenima sindikatoma že ves čas ravna kot svinja z mehom. Zdaj žanje, kar je sejal. Imenovanje Gorenaka za policijskega ministra se tako zdaj povsem jasno razkriva kot ena večjih napak te vlade.

A zagotovo ne največja. Največja je, čeprav se sliši paradoksalno, sam megavarčevalni zakon. Omogočil bo sicer, da bo država letos porabila 270 milijonov evrov manj denarja, kot ga je lani. To ni malo in minister za finance Janez Šušteršič bo veliko lažje dihal. Vsaj njegov cilj je torej dosežen. Vprašanje pa je, ali ne bo to, kako in na čigav račun je bil dosežen, Sloveniji naredilo več škode kot koristi. Kritiki Janši očitajo, da je javno porabo porezal kar povprek, vendar to drži zgolj za plače, ki bodo čez dva meseca za vseh 160 in še nekaj tisoč javnih uslužbencev za osem odstotkov nižje. Toda v resnici bodo plače dela javnih uslužbencev, denimo zdravnikov, ostale enake, če ne celo višje zaradi tako imenovane odprave plačnih razmerij (beri povišanja plač, kar je dediščina Virantove reforme).

Vendar višina plač v javnem sektorju ni največji problem države. Največji problem je, da sta se obseg javnega sektorja in število zaposlenih v javnem sektorju v dvajsetih letih štirikrat povečala, a se hkrati za toliko ni povečala produktivnost. Povedano preprosto, za ta glomazni državni aparat ni dovolj denarja. Prava pot bi torej bila temeljita varčevalna reorganizacija zlasti javne uprave, deloma tudi javnega sektorja v celoti. Zlasti še državnih bank in monopolnih podjetij, kar je SDS pred volitvami sicer obljubljala. A Janša, čeprav ima za to v rokah vse, kar potrebuje, podporo javnosti in do skrajnosti poslušni glasovalni stroj v parlamentu, se tega projekta ni lotil in vprašanje je, ali se ga bo sploh kdaj.

Še več, k splošnemu varčevalnemu lončku je politično poniglavo pristavil še strankarskega. Dobro ve, da je največ nasprotnikov njegove SDS med razumniki, učitelji, profesorji, raziskovalci, kulturniki in drugimi, ki tvorijo srednji razred. Zato ni naključje, da je daleč najbolj pristrigel proračun ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Za Slovenijo, ki ne leži na nafti ali zlatih rudnikih, to dolgoročno pomeni zgolj nazadovanje. Da bi Janša to popravljal, ne gre pričakovati, morda pa bo odstavil Gorenaka.