Pri tem se ni potrudila, da bi pravočasno razjasnila, za kaj gre. Spremembe imajo lahko več različic: od grobih, ki bolnikom vsiljujejo slabša zdravila, do mehkejših okvirjev za cene, ki omejujejo diktat farmacevtske industrije. Praznino zdaj polnijo ugibanja, strah in manipulacije. Na prvi pogled gre pri načrtu vlade in zdravstvene blagajne, kako znižati cene zdravil, za še eno varčevanje z nižanjem dosedanjih pravic. Na drugi pogled gre za denar. Ogroženi so dobički farmacevtske industrije, zlasti tistega dela, ki proizvaja nova oziroma originalna zdravila.

Če bi novosti prinesle neprestano zamenjevanje zdravil za najcenejša, ki zdravijo isto bolezen, bi bilo to slabo. Prav je, da je civilna družba vnaprej opozorila, da to ne bi bilo sprejemljivo. Manj simpatično je, da del društev bolnikov povsem nekritično povzema interpretacijo farmacevtske industrije. To ni naključje. V društvih so v zadnjih tednih prejemali pozive farmacevtskih družb, naj zastavijo svoj vpliv in preprečijo uveljavitev zamenljivosti zdravil znotraj terapevtske skupine, ki da jo prinaša interventni zakon. Scenarij je drugačen, kot ga napovedujeta minister za zdravje ali pa predstavniki zdravstvene blagajne. Prišepetavanje farmacevtske industrije je sprto tudi z dejstvom, da ni interventna zakonodaja z uvajanjem terapevtskih skupin pravzaprav uzakonila ničesar. O dejanskih spremembah bo v resnici odločal pravilnik, ki je še v pripravi, sledila pa bo tudi javna razprava o njem.

Farmacevtski industriji medtem kljub krizi sploh ne gre slabo. Leta, ko je doživljala nebrzdano rast, so sicer mimo, še vedno pa je med najbolj dobičkonosnimi industrijami. Kljub temu pa je tudi nad farmacevtskimi družbami, ki proizvajajo originalna zdravila, veliko črnih oblakov. Med drugim se jim iztekajo patenti za prodajne uspešnice, ki so večinoma namenjene za zdravljenje kroničnih bolnikov. Dobičke, kakršnih so bili vajeni v časih pred krizo, ogroža tudi večja pazljivost javnih zdravstvenih sistemov pri tem, koliko in za kaj plačujejo. O padcu prihodkov v lanskem letu sta na primer poročala farmacevtska velikana Novartis in AstraZeneca. Tudi slovenska zdravstvena blagajna je za zdravila na recept lani porabila manj denarja kot leto poprej, čeprav je bilo predpisanih več zdravil. To je rezultat pogajanj in zakonskega zniževanja cen, ki so mu farmacevtske družbe vseskozi nasprotovale s katastrofični napovedmi.

Evropske države vse bolj težijo k temu, da bi za novejše zdravilo prispevale le toliko, kot je v primerjavi s starejšimi res vredno. Takšen pristop na primer zavzeto vpeljujejo v Nemčiji, kjer so lani pri zdravilih potrojili prihranke iz leta 2010. Spremenjena politika farmacevtske družbe upravičeno skrbi, saj je zelo verjetno, da trgi v prihodnjih letih novim zdravilom ne bodo priznavali cen, na katere so računali pri njihovem razvoju. Sladka svoboda industrije, da po svoje spodbuja prodajo in nastavlja cene zdravil, se izteka, in temu se upira z vsemi štirimi. Tudi pri nas. Zdravstvena politika je v varčevalni vnemi že zagrešila kup škodljivih ukrepov, kot je pavšalno rezanje prihodkov javnih zavodov, zato je treba budno spremljati, kaj snuje pri zdravilih. A to ne pomeni, da vsako izzivanje nerazumnih cen ogroža bolnike. Resnična napaka bi bilo pristajanje na željo farmacevtskih družb, da cene nižajo le pod svojimi pogoji. Kot jezljive velikane, v katere ni dobro preveč drezati, so se naslikale kar same.