Natanko toliko je namreč danes ljudi, ki po podatkih raziskave Trženjski monitor osebno čutijo posledice recesije. Ljudi, ki jih ogroža revščina v letu 2012 - med njimi so tudi tisti, ki sicer ne brskajo po smeteh in ne prosijo vbogajme pred Karitasom, a ne morejo plačati položnic, kupiti sinu dijaške vozovnice ali hčerki slikanice - je zagotovo bistveno več kot lani in predlani in še več jih bo, ko bodo udejanjeni vsi vladni zategovalni ukrepi. Prav revščina, gmotna in duhovna, bo torej tista glina, v katero bo Slovenija odtisnila svojo prihodnost.

A prihodnost ne bo revna zato, ker bomo morali neko obdobje vsi prebroditi z manj dobrin in več dela ter negotovosti. Revna bo zaradi trajnih posledic sistemskega odrekanja, ki jih pristojni superminister tako vztrajno zanikuje, ko trdi, da kakovost vzgoje in izobraževanja zaradi (pre)obsežnih zaostritev normativov ne bo ogrožena. In vendar drugače sploh ne more biti, sicer bi v romunskih vrtcih ena vzgojiteljica skrbela za štiri otroke, mlajše od treh let, v finskih pa bi se jih drenjalo, kolikor bi pač naneslo. V resnici je seveda ravno nasprotno.

V šolsko razvitih državah, mednje ta trenutek še sodimo tudi mi, je stroki že zdavnaj uspelo prepričati politiko, da je zveza med uspešnostjo države in šolskimi normativi dvosmerna. Tako kot drži, da si ugodne normative lahko privošči le ekonomsko uspešna država, drži tudi obrnjeno: država ekonomsko prosperira, ker poskrbi za ustrezne normative. Tako namreč omogoči kakovostno delo zaposlenim, s tem pa pogoje za izenačevanje možnosti otrok iz deprivilegiranih okolij, kar je eden najbolj učinkovitih načinov, da na dolgi rok izkoristimo vse razpoložljive človeške resurse v državi. Otrok, ki ob vstopu v šolo nima svoje najljubše knjige, bo namreč manj uspešen od svojega vrstnika, razkrivajo strokovnjaki, ki preučujejo povezanost revščine z učno uspešnostjo. Manj uspešen bo tudi otrok revnih in neizobraženih staršev, ki ni hodil v vrtec, ali otrok, ki ni videl niti ene predstave. Pametna politika zato spodbuja starše, da otroke vpisujejo v vrtce - ukrep o brezplačnem vrtcu za drugega otroka je bil mišljen tudi kot razvojni ukrep - vzgojitelje in učitelje pa, da socialne primanjkljaje, zaradi katerih nekatere slovenske regije že leta dosegajo slabše učne rezultate, intenzivno odpravlja. In v ta namen zagotavlja ustrezne pogoje.

Minister Turk se rad sklicuje na podatke OECD, ki da so razkrili prerazkošne normative v naši devetletki. Toda avtorji knjižice z naslovom Za kakovost javnih vrtcev in šol z natančnimi primerjavami dokazujejo, da so normativi v slovenskih vrtcih zgolj "normalni". Denimo: najvišje dovoljeno število otrok v vrtčevskih oddelkih je povsem primerljivo s številom otrok v večini držav EU. Enako velja za soroden normativ v šolah. Publikacija Key data on education za letošnje leto odkriva, da je v Evropi (tako kot pri nas) "v času obveznega šolanja najpogostejša zgornja omejitev števila učencev v razredu 28". Če drži, kot pravi minister, da v praksi sedi v povprečnem razredu manj otrok od 28, potem naj to popravi, a ne z dviganjem normativa. In še tretji primer: razmerje med učenci in učitelji je v številnih evropskih državah boljše kot pri nas. V Sloveniji znaša v nižjih razredih 17, na Finskem 14, na Madžarskem 11, v Avstriji 13, v Italiji 11... O kakšnem superstandardu ni torej ne duha ne sluha. So morebiti slovenski učitelji tako fenomenalno plačani? Tega si še minister ne upa trditi. Res pa je, da je raziskava PISA o šolskih sistemih razkrila, da obstaja nedvoumna povezava med višjimi plačami učiteljev in nadpovprečnimi učnimi dosežki šolarjev. Ljubitelju grafov dr. Turku bi vsaj to moralo kaj povedati.