Pri sodnikih je šlo za ohranitev neodvisnosti sodstva. Na podobno argumentacijo so se ustavni sodniki sklicevali tudi, ko so prepovedali »odvetniški« referendum, čeprav je bilo pri tem tudi laikom jasno, da so podlegli močnemu in vplivnemu odvetniškemu lobiju. V nekoliko gnilo opravičilo možem v škrlatu je torej treba zapisati, da so tudi oni iz mesa in krvi. In imajo svoja politična prepričanja. Če je še pred poldrugim letom veljalo, da je po začetnem zasuku v desno – leta 1996 je ustavno sodišče denimo prepovedalo referendum o denacionalizaciji – zanihalo v levo, je mogoče zdaj pri politično in zlasti ideološko močno obarvanih temah odločitev v prid desnice precej zanesljivo napovedati vnaprej. Ko se je zraven tega v družinski zakonik neposredno vmešala katoliška cerkev, katere vpliv je bistveno mogočnejši od omenjenega vpliva odvetnikov, ni bilo več dvoma, kako bodo ustavni sodniki odločili glede spornega referenduma.
Včerajšnji izid referenduma, ko je o tako pomembni stvari, kot je zaščita otrok pred takšnim ali drugačnim nasiljem in zakonsko priznanje različnih oblik družinskega življenja, odločila »večina« zgolj dobrih 15 odstotkov ljudstva, gre tako predvsem na račun peterice ustavnih sodnikov, ki so bolj kot na otrokove pravice stavili na neživljenjsko doktrino katoliške cerkve. Vendar je treba ob tem tudi zapisati, da gre za evidentno napako v političnem sistemu, ki so ga ustvarile politične stranke. Če ne drugi, bi jo morali videti vsaj tisti, ki se zavzemajo za varčevanje z denarjem davkoplačevalcev. Za to »zmago« skrajnih konservativcev je morala država plačati več kot štiri milijone referendumskih stroškov. Politikom in tudi v tem primeru katoliški cerkvi, ki je zrušitev družinskega zakonika zrežirala, očitno ni mar niti tega, da bi za ta denar lahko na letovanje na Debeli rtič poslali 20.000 otrok.
Od osamosvojitve smo v Sloveniji poleg tega zadnjega imeli 16 referendumov. Od tega jih je bila vsaj polovica nesmiselno politično zapravljanje denarja. Recimo Peterletov referendum o gradnji tretjega bloka trboveljske termoelektrarne, ali Cukjatijev referendum o umetni oploditvi, ali spet cerkveno navdahnjeni referendum o tem, ali naj bodo trgovine odprte tudi ob nedeljah, da o kar dveh referendumih o RTV Slovenija ali o zadnjih referendumih, ki jih je sprožala SDS, da bi zrušila Pahorjevo vlado, niti ne govorimo. Če to prevedemo v stroškovne številke, kar je zadnje dni moderno, potem bi lahko za ta denar na morje za teden dni poslali 200.000 otrok.
Na strankarskem obzorju se sicer kažejo bleda znamenja, da bi spremenili referendumsko zakonodajo. Ob tem zadnjem popolnoma nepotrebnem in spolitiziranem referendumu res lahko samo molimo, naj vsemogočni politikom daruje nekaj več zdrave kmečke pameti, ki bi jih odvrnila od za državljane škodljivih manipulacij z referendumi oziroma z navidezno oblastjo ljudstva. Izkušnje z našimi politiki nas sicer učijo, da so to le pobožne želje. Naj bodo tokrat dovoljene. Politični čudeži so redki, a se vendarle dogajajo.
