Evropska unija se pri Belorusiji po lastnih razlagah in zagotovilih zaveda (vsaj) ene problematične dimenzije sankcij, namreč njihovega vpliva na življenje prebivalstva. Zaradi tega so se članice EU po predsedniških volitvah leta 2010 (pa tudi že prej, vse od leta 2004) po trditvah o nepravilnostih, po nasilju nad protestniki in zapiranju članov opozicije in aktivistov, odločile za »ciljne« sankcije. Torej za takšne, ki so usmerjene proti natančno določenim osebam v režimu predsednika Aleksandra Lukašenka, denimo politikom in sodnikom, ki sodelujejo v procesih, ki so po ocenah EU dvomljivi ali zrežirani. A EU ima dvotirni pristop. Hkrati s sankcijami podpira nevladne organizacije, druge segmente civilne družbe in študente, ki so tarče pregona. Med drugim s 17,3 milijona evrov v obdobju 2011–2013.
O sankcijah proti gospodarstvenikom v Belorusiji se govori že nekaj časa. Junija so jih uvedli proti beloruskemu orožarskemu tajkunu Vladimirju Peftijevu in trem njegovim podjetjem. Oktobra lani pa se predstavniki držav članic v Bruslju niso uspeli dogovoriti o sankcijah proti podjetju Triple, ki je eno največjih zasebnih v državi, ker je temu nasprotovalo več držav, med njimi po takratnem poročanju Reutersa Italija, Ciper in Latvija. Podjetje Triple je v lasti Jurija Čiža.
Zdaj se je Čiž znašel na osnutku seznama. Ker se je o njem očitno govorilo že prej, to ne sme biti presenečenje. Je pa zgodba s črnim seznamom oseb, o kateri je bilo v zadnjih dneh toliko govora zaradi slovenskega nasprotovanja uvrstitvi Čiža nanj, v enem pogledu nenavadna. Na tem seznamu je bilo devetnajst sodnikov in dva visoka policista ter po navedbah virov en sam gospodarstvenik. V Belorusiji jih je gotovo veliko, ki z roko v roki sodelujejo z režimom Lukašenka. V tem smislu je uradni slovenski (in latvijski) argument razumljiv – zakaj bi jih vpeljali le proti eni (ali par) osebam? To smrdi po selektivnosti.
Čiž pa je nedavno sklenil velik posel s slovenskim Rikom. Tu zadeve postanejo za Slovenijo zapletene in preočitne. Nasprotovanje polaga kritikom v usta argument, da država žrtvuje človekove pravice na račun posla. In kot vsaka država članica mora tudi Slovenija svoje karte v Evropski uniji igrati pametno in dobro preudariti, kdaj bo uporabila aduta – veto, ki ga ima pri odločitvah, ki se prejemajo soglasno. Je bil Rikov posel res razlog za tolikšno izpostavljanje ? Sploh če bi podjetje, kot pravijo nekatere razlage, lahko s Čižem res poslovalo tudi v primeru sankcij, in sicer prek svojih ruskih podjetij. Potem je tu še domača nerodnost, da so iz opozicije v času prejšnje vlade prihajale kritike zaradi Pahorjevih pogovorov o poslih z Gadafijem in da je slovenska diplomacija aduta porabila za podjetje, ki je že bilo vpleteno v eno odmevno sporno zgodbo na vzhodu, namreč tisto z Interevropo v Rusiji.
Mar je načelno zagovarjanje človekovih pravic v poplavi cinizma res le še idealizem in je v resnici upogljivo glede na okoliščine? Epilog te zgodbe bo morda prišel kmalu, že prihodnji mesec. Zdaj se bo sestavljal nov črni seznam gospodarstvenikov iz Belorusije. Marca bo prišla do izraza včerajšnja izjava ministra Erjavca, da bo Slovenija seznam podprla, tudi če bo na njem Čiž, če bo pripravljen ustrezno in bo dovolj širok. No, ali pa seznama ne bo. Slovenija oziroma njeno podjetje pač še zdaleč ni edino, ki ima v Belorusiji velike gospodarske interese. Da gre pri tem za državo »zadnjega evropskega diktatorja«, kot ji pravijo, samo dokazuje, da je posel za demokracijo slep, dokler mu drugače, iz kakršnih koli razlogov že, ne ukaže politika. A ta druga možnost bi bila za EU bržkone prevelik debakel.