To območje je treba danes s civilno-družbeno okupacijo osvobajati. John Nichols, novinar ameriške revije The Nation, je že predlani v intervjuju za Dnevnik pripovedoval o "bitki za internet". "Bitka se bije med svobodoljubnim mišljenjem, ki se zavzema za široko odprto tekmovanje, in monopolom. Mnogi stari telekomunikacijski konglomerati skušajo odpraviti nevtralnost spleta. Ta nevtralnost je kot prvi amandma interneta, ki pravi, da je mogoče na spletu od koder koli potovati kamor koli s hitrostjo, ki je v vse smeri enaka. Monopolisti pa bi radi ustvarili situacijo, v kateri bi se določene spletne strani nalagale hitreje in druge počasneje. Strani velikih podjetij, ki bi plačala veliko denarja, bi bile dostopne po superavtocesti. Blatni kolovoz bi bil speljan do strani civilne družbe in tistih, ki nimajo dovolj denarja." Ta proces, zakonodajne procedure, zavite pravne definicije in prikrito lobiranje, je del trenda. Del istega trenda so "internetni" zakonski paketi, kakršna sta v ZDA Sopa in Pipa, širše pa transpacifiški sporazum TPP in sporazum Acta. Ste kdaj slišali zanje? Pripravljajo jih že nekaj let.

Morda ni res, da so takšni ukrepi tajni, vendar državljani zanje ne vedo. In res ne drži, da gre za frontalen napad na svobodo in demokracijo. Če beremo zgolj Acto, so v njej opazni dostavki, ki državam podpisnicam zagotavljajo "preprečevanje nastajanja ovir za zakonito dejavnost", torej skladnost z zakonodajo, ali sledenje "temeljnim načelom, kot so svoboda izražanja, pošten postopek in zasebnost", torej skladnost z ustavo. Hudič teh sporazumov pa ni v podrobnostih - za te so še vedno odgovorne države same - ampak v široki sliki. To sliko, globalno premikanje mehanizmov vladanja iz luči v senco, iz območja legitimnega v območje nelegitimnega, je težko videti, lahko pa jo je instinktivno zaznati. Zgolj kot primer: kako da večina ljudi v Sloveniji meni, da vlade ne bi smela voditi oseba, ki je v kazenskem postopku? Noben zakon tega ne prepoveduje in o nobenem volilnem postopku, ki je do tega privedel, ni niti trohice dvoma. Vse je popolnoma v redu, in vendar nekaj ni v redu.

Enak občutek vodi protestnike po vsem svetu iz leta 2011 v leto 2012. Acta za zdaj nič bistvenega ne jemlje, nič posebnega ne daje in vendar se ljudem zastavlja vprašanje, kaj je narobe z dokumentom, ki ga v resnici ne potrebujemo. Narobe se jim zdi vse, zato se izražajo v parolah. Komu so nehali verjeti? Svojim političnim predstavnikom. Komu verjamejo? Sebi in sebi enakim, ki jim je, kot jati ptic, skupna predvsem smer. Zoper Acto se je, značilno, postavila spletna skupina Anonymous. Ta skupina nima cilja, a je na poti. Izraža celoto, a ne zamejujoče celovitosti. "Mi smo vi in vi ste mi. V naši ideji smo enotni. Anonymous ni skupina in ni članstvo. Anonymous je zgolj ideja," je njihov slogan. V tem kontekstu so morda najboljši opis ljudskega gibanja, ki bo označilo tudi leto 2012, objavili na spletni strani Al Jazeere: "Nesposobnost vlad in medijev, da bi razumeli in se pridružili hitrim spremembam, mora opominjati vsakogar, da je to gibanje potrebno ravno zaradi tega." Avtor tega opisa je eden od anonimnih. Samonanašalnost in samozadostnost sta pač najmočnejši orožji ljudi, saj sta orožji oblasti.