Kot kaže, se bo v zadnjih dvajsetih letih prvič zgodilo, da bo vlado po volitvah vodil predsednik stranke, ki ni relativna zmagovalka volitev. Pravzaprav jo bo (če upoštevamo pričakovanja in napovedi) vodil predsednik največje poraženke volitev. Vsaj delno je za tak povolilni razplet kriv prvak Pozitivne Slovenije Zoran Janković sam oziroma politično nemodro vodenje pogajanj z morebitnimi koalicijskimi partnericami. Tudi če držijo ugibanja, da je Virantova Državljanska lista nastala zgolj kot privesek SDS za pridobivanje sredinskih glasov in so bila torej pogajanja PS z DL vnaprej obsojena na neuspeh, bi lahko Janković z nekoliko politično bolj premišljenimi pogovori v levosredinsko koalicijo trdneje pritegnil vsaj stranko upokojencev. DeSUS namreč tako po svojem izvoru kot po vrednotah pretežnega dela svojega članstva sodi na levi pol političnega prostora in ima (ter nedvomno tudi še bo imel) z odločitvijo o pristopu k desnosredinski koaliciji kar precej težav. Če bi si torej Janković v resnici in dokončno zagotovil podporo DeSUS, bi imela oba politična pola po 44 poslancev, prvak relativne zmagovalke pa prednost, da - ob nepristajanju poslancev na še ene predčasne volitve - zbere (vsaj) 46 glasov za sestavo vlade.
A bi bila takšna koalicija zelo šibka. Kot bo - kljub nekaj glasovom več - šibka koalicija, ki jo je očitno uspelo sestaviti Janezu Janši. Pred prvakom SDS je, če bo dobil potrebno podporo v parlamentu, nedvomno težak mandat. Sprejeti bo treba vrsto nepriljubljenih ukrepov - tudi takšnih, ki jih je v prejšnjem mandatu pomembno ali celo odločilno rušil prav sam. Janševo vladanje bo še dodatno oteževal očitek, da je oblast kot poraženec volitev prevzel nelegitimno. Ne gre pa tudi spregledati, da bo v koaliciji kar pet strank s silno različnimi pogledi: od neoliberalne pa do konservativne stranke in do upokojenskega sindikata. Kljub velikemu številu strank pa bo imela verjetna koalicija v parlamentu komaj 50 glasov podpore. Kar pomeni, da bodo za predloge morali glasovati tako rekoč vsi koalicijski poslanci oziroma da bi odhod iz koalicije katere koli od strank (razen NSi, ki ima štiri poslance) pripeljal do manjšinske vlade. Prav tako ni zanemarljivo, da naj bi bil v vladi prislovično izsiljevalski DeSUS, ki je svojo tokratno odločitev za vstop že pospremil z napovedjo možnega odhoda v primeru neupoštevanja njihovih zahtev. Na sklepanje marsikakšnega gnilega kompromisa že nakazuje tudi predlog novega oblikovanja ministrstev (ob nerazumnem združevanju nekaterih obsežnih resorjev bo ostalo ohranjeno mesto ministra brez listnice za Slovence po svetu) pa tudi imena nekaterih bodočih ministrov.
Več razloga za optimizem lahko Janši pravzaprav daje opozicija. Dosedanja praksa pri nas je pokazala, da levosredinske stranke v opoziciji praviloma nimajo tako rušilnega naboja, kot je bil doslej značilen za opozicijsko SDS, da je bilo njihovo zatekanje k referendumu prej izjema kot pravilo in da je vsaj prvak SD z veseljem sklepal različna partnerstva.
