Igor Dernovšek
Desnosredinska koalicija si je zastavila nemogoč cilj. Zmanjšanje proračunskih izdatkov za 800 milijonov evrov glede na lansko realizacijo bi ob napovedanem znižanju davkov in slabih obetih na gospodarskem področju zahtevalo obsežen poseg v plače in socialne pravice, kar bi seveda sprožilo oster konflikt s sindikati.
Cilj najverjetnejše nove vladne koalicije je obenem tudi povsem neracionalen. Javnofinančni primanjkljaj, ki naj bi lani znašal 5,8 odstotka BDP, bi po zahtevah evropske komisije morali znižati za 0,7 odstotne točke na leto ali za vsaj trikrat manj od "visokih načrtov" koalicije. Pri tem je treba opozoriti, da bi se, če držijo ocene predsednika fiskalnega sveta Marjana Senjurja, ob ohranitvi proračunskih izdatkov na lanski ravni ob dvoodstotni rasti inflacije naš BDP nominalno povečal za približno 700 milijonov evrov, s čimer bi primanjkljaj avtomatično znižali za okoli 0,8 odstotne točke. Tako občutno varčevanje, kot ga je zastavila koalicija, seveda ne spodbuja gospodarske rasti, še zlasti, če se bo še najprej krčilo investicije, ki so se že lani znižale kar za četrtino. Nov zagon gospodarstvu in povečanje konkurenčnosti se sicer obetata od znižanja davkov, ki pa je po mnenju treznejših glav vendarle pretirano in finančno nevzdržno. Predvideno znižanje davka na dohodek pravnih oseb z 20 na 15 odstotkov, "davčne počitnice" za prvo leto poslovanja, uvedba "socialne kapice", zvišanje olajšave za raziskave in razvoj na 100 odstotkov, uvedba neomejene investicijske olajšave, nižje trošarine, pavšalna obdavčitev za mala podjetja..., vse to bo nedvomno vsaj kratkoročno še dodatno znižalo že tako padajoče prihodke državnega proračuna. Še zlasti, ker na drugi strani razen fantomske obdavčitve luksuza ni nobenega novega davčnega vira. Možnosti za dvig dohodnine bolj premožnih ali za povečanje sedanje izjemno nizke obdavčitve kapitala so ob "neoliberalcih" iz Virantove liste praktično nične, medtem ko ostaja dvig DDV zgolj "izhod v skrajni sili".
Če bo želela nova vlada uresničiti zastavljeni cilj, je jasno, da bo morala občutno poseči tudi v plače in socialne pravice. In to bistveno bolj, kot je vanje posegel tik pred novim letom sprejet interventni zakon, ki je s polletno zamrznitvijo pokojnin, socialnih transferjev in plač javnih uslužbencev namesto predvidenih 300 milijonov evrov omogočil le 65 milijonov evrov prihrankov.
Po izkušnjah sodeč lahko pričakujemo, da bo za uspeh varčevalnega projekta še kako potreben socialni dialog, zato je presenetljivo, da se odnos do socialnih partnerjev ni po volitvah prav nič spremenil. Kako naj si drugače predstavljamo vladno predstavitev reforme delovne zakonodaje, o kateri ni bil v zadnjem letu ne s sindikati ne z delodajalci pripravljen niti en sam sestanek. Pa dogovor o uvedbi zlatega pravila v ustavo, ki bi po oceni sindikatov onemogočil vsak referendum, povezan z javnimi financami. Da ne omenjamo izjave najverjetnejšega novega finančnega ministra Šušteršiča, ki je pred dnevi meni nič tebi nič ugotovil, da "če bomo zamrznili plače, tudi pokojnine ne bodo rasle".
Verjetni minister je, kot vse kaže, pozabil, da so sindikati ob potrditvi interventnega zakona izsilili tudi dogovor, po katerem letos ne bo enostranskih posegov v plače (čeprav dogovora ni podpisala le SDS, pa ta zavezuje preostale štiri stranke verjetne koalicije). Da so dogovor vzeli resno vsaj sindikati, pričajo bojevite napovedi o splošni stavki in drugih sindikalnih aktivnostih, ki naj bi sledile takoj po morebitni kršitvi sporazuma.
