Še več: število povoženih domačih živali je tako veliko, da se nihče več ne trudi šteti, številke o divjih živalih, ki so del statistike lovcev, pa samo potrjujejo tezo, da so razmesarjena trupelca živali nekaj, čemur smo vozniki priče vsak dan. Pa nas to sploh gane?

Verjamemo, da kakšna družinica potoči solzo ali dve, ko izve, da je njihov mali družinski član izgubil življenje pod kolesi hitrega voznika, za tisoče povoženimi srnami pa solz zagotovo ne toči nihče. Morebiti le nesrečni vozniki, ki svojega jeklenega konjička niso imeli ustrezno zavarovanega in jih popravilo močno udari po žepu, in pa seveda zavarovalničarji, katerih izplačila škod kot posledica trka z divjadjo se tudi v Sloveniji vsako leto merijo z več milijoni evrov.

Problematika povoženih živali je veliko resnejša, kot večina meni na prvi pogled. Ne zgolj zaradi številk, problem je pereč z več vidikov. Pri povoženjih so izpostavljene tudi nekatere vrste, ki so redke in maloštevilne ter posledično zaščitene, na drugi strani pa tudi vrste, ki so številne in večje ter predstavljajo veliko nevarnost tudi za voznika in sopotnike. Nespoštovanje prometnega znaka Pozor, divjad, kar sicer spada med bolj priljubljene kršitve, pa se v Sloveniji na veliko srečo le redko konča s smrtno žrtvijo in težjimi poškodbami ljudi v avtomobilu, pa čeprav na primer voznik, ki je doživel bližnje srečanje z večstokilogramskim medvedom, tega nikoli ne bo pozabil.

Seveda je utopično pričakovati, da bi vse ceste - v Sloveniji jih je kar 30.000 kilometrov - z različnimi mehanskimi, kemičnimi, svetlobnimi in zvočnimi odvračali opremili do te mere, da bi bile živalim bolj prijazne. Konec koncev je potek cest prirejen človeku in ne živalim, s problemom umeščanja cest v prostor pa se aktivneje ukvarjajo šele zadnja leta, ko (avto)ceste opremljajo tudi s posebnimi zelenimi mostovi, namenjenimi le prehodu živali, ki so se sicer izkazali kot zadetek v polno, a njihova gradnja ni ravno poceni.

Tudi zato je velika verjetnost, da če cesta vodi po območju, na katerem živijo živali, te pokončamo prav vozniki. Da bi postavili semaforje in od živali pričakovali, da bodo mirno stale pred rdečo lučjo, pa je verjetno utopija!?

Zato pa ni prav nič utopično, da nekateri vozniki po trku žival, ki pogine, enostavno vržejo v prtljažnik in jo domov odpeljejo kot nekakšno trofejo, niso pa redki primeri, ko je povožena žival končala na - krožniku.