Iz današnje perspektive je slika drugačna. Slovenska blokada zaradi nerešenega mejnega vprašanja je pravzaprav naoljila kolesje hrvaškega približevanja Uniji, pri katerem je bil arbitražni sporazum epizodna zgodba, glavna pa se je odigrala v najtežjem pristopnem poglavju pravosodja in temeljnih pravic, ki je zahtevalo najostrejši obračun s korupcijo. S tiralico za donedavna karizmatičnim premierjem in kopanjem globoko v drobovje do pred dnevi vladajoče stranke, ko je šlo za gospodarski kriminal, nepotizem in korupcijo, se je Hrvaška zagotovo bolje odrezala od svojih predhodnic Romunije in Bolgarije in si članstvo pod novimi tršimi pogoji tudi zaslužila.
Hrvaška se po Grčiji prva pridružuje EU zunaj kakšnega paketa, čeprav se je na pot podala skupaj s Turčijo, napovedovali pa so ji, da bo pot končala z ramo ob rami s kakšno kandidatko iz še sivega balkanskega žepa. V napovedih zdajšnjega vrha voditeljev EU se je zasvetila celo kot najsvetlejša točka dnevnega reda, zatrpanega z evrsko krizo in nesoglasji glede predlogov spreminjanja lizbonske pogodbe. Nehote je namreč Hrvaška postala dokaz, da Unija še poseduje določeno (širitveno) vitalnost in ostaja privlačna združba držav z nekaterimi resnimi, a ne usodnimi problemi za njen nadaljnji razvoj.
Unijine težave so nedvomno eden od vzrokov, da Hrvati, ki bodo predvidoma šli na referendum o vstopu v EU marca prihodnje leto, ne kažejo posebnega zanimanja za tehnična vprašanja po junijskem zaprtju pogajalskih poglavij. Že samo vest o sklenitvi pogajanja je po javnomnenjski raziskavi agencije Ipsos Puls ravnodušno pospremilo 44 odstotkov anketirancev, ob 12 odstotkih nezadovoljnih pa je bilo nad vstopom v EU navdušenih le 7 odstotkov Hrvatov. Prav tako jih je samo četrtina menila, da bodo po vstopu živeli bolje, da bodo stvari šle na slabše, pa 29 odstotkov. Zasluge za končana pogajanja je večina pripisala vladi Jadranke Kosor, del pa tudi predsedniku Josipoviću. 30 odstotkov jih je pri tem menilo, da v pogajanjih niso bili obvarovani hrvaški interesi.
Hrvaško (ne)navdušenje nad EU je verjetno krojilo tudi dejstvo, da sklenitev pogajanj ni pomenila tudi dokončnega zaupanja Bruslja, saj si je Unija zagotovila nadaljnji neposredni nadzor nad hrvaškim uresničevanjem zavez iz nekaterih najbolj izpostavljenih poglavij, med njimi že omenjenega pravosodja in tudi tržne konkurence. No, prvi preskus hrvaške članske zrelosti bo sledil že v dneh po današnjem slovesnem podpisu pristopne pogodbe, saj se bodo začeli hitri postopki izvajanja arbitražnega sporazuma. Pri tem bo morala tudi Slovenija pokazati, da je soseda dobrodošla članica družine, kar pa ob vseh težavah, s katerimi se sicer soočata obe državi, ne bi smelo znova postati vprašanje.
