Kako je mogoče, da novinarske zavesti prav nič ne more pobiti v nezavest? Prvič, ker je novinarstvo etična drža, ki izhaja iz posameznika. Odločanje o tem, katere ideje in ravnanja politikov bodo predstavljene, hvaljene ali kritizirane, so v rokah strokovnjakov, ki se trudijo sporočati resnico. Ta razlaga je večna. Drugič pa, ker denar, s katerim se plačuje novinarsko delo, vedno prihaja od spodaj, od ljudi, ki medije potrebujejo za to, da bi razumeli svet, v katerem živijo.
Res pa je, da je za medije denar vedno večji problem. To ne pomeni zgolj, da usihajo njegovi viri. Vodstva medijskih podjetij in njihovi lastniki so si dovolili, da jih je dilema, ali je namen medijev služiti javnosti ali pa maksimirati dobiček, zavedla. Zavezani kapitalu so jo razrešili v prid dobičku. Tako osnovni problem niso politični pritiski na novinarstvo. Ti so običajno zoprn del širšega posla, ki ga upravljalci medijev posvečajo vzdrževanju statusa quo kapitalistične ureditve sveta. Tehtanje med pravico do svobode izražanja in pravico do "svobodne gospodarske pobude", kot pravice lastnikov podjetij imenuje slovenska ustava, v temeljih trese sistem. Zgolj za ilustracijo: ko je ob zadnji prenovi medijske zakonodaje iz naših novinarskih vrst izšla pobuda za regulacijo netransparentnih in transparentno škodljivih ravnanj medijskih lastnikov, je bila reakcija silovita. V zakonodajno razpravo so se vključili predstavniki uprav medijskih hiš in njihovi (neformalni) lobisti, na ministrstvu za kulturo je nastala dolga tišina, potem pa je prišel na mizo predlog zakona o medijih, ki se je regulaciji izognil. Društvi slovenskih in hrvaških novinarjev sta ob mednarodnem dnevu novinarjev v začetku novembra skupaj ugotovili, da nevarnost za javno besedo prestavljajo medijski lastniki, ki se ne zavedajo družbenega pomena medijev. Lahko pa bi tudi rekli, da družbeni pomen medijev lastniki razumejo kot nevarnost sebi, zato ga zanikajo.
Lastniki in upravljalci medijev, ki živijo v zanikanju družbene odgovornosti, služijo kot prispodoba aktualnega evropskega političnega dogajanja. Poskus dominacije kapitala nad medijskim poslanstvom ustreza že izvedeni dominaciji kapitala nad politiko. V evropsko politiko se vse bolj vpletajo gospodarstveniki in finančniki, ki očitno nameravajo še potencirati škodljivo ravnanje predhodnikov. Tudi pogled v predvolilne programe več slovenskih političnih strank, ki se ponujajo kot rešitev, pokaže, da so v resnici del problema. Predanost napihovanju (mednarodnih) denarnih kazalnikov in utišanje zahtev ljudi po socialnih pravicah - z razlago, da je treba vsem zategniti pasove - ne vodi do izhoda. Kdor druži politiko s podjetništvom po načelih kapitalizma, se bo zaletel v zid. Če to poskuša še posebej početi na plečih četrte veje oblasti, pa bo šel v zgodovino. Novinarji so doslej še vsakega potrpežljivo čakali, mu na koncu pokazali vrata, jih odprli, ga pospremili iz pisarne, za njim pospravili in ugasnili luč.
