Res je, kriza je vseprisotna, očitkov in mnenj za njen nastanek mnogo, le redko kdo pa zna vzroke pojasniti na enostaven in razumljiv način. Gospodarsko-kapitalski proces, ki poganja svet, konec koncev ne more biti tako zapleten, da se ga ne bi dalo pojasniti. Zakaj nam ga torej finančniki in ekonomisti ne znajo pojasniti? Upamo, lahko da bo predvolilni čas odgovoril tudi na to vprašanje.

Na dan izdaje prej omenjenega mnenja so se po svetu, vključno s kraji po Sloveniji, zvrstile demonstracije "15. oktober". Težko je bilo ne simpatizirati z njimi. Kriza je huda, krivic mnogo, prihodnost negotova. V glavnem so ljudje protestirali proti bankam, ki so socializirale izgube in si preko dokapitalizacij nabrale bogastvo, finančnemu kapitalizmu, v Sloveniji še proti tajkunom in borzi. Vendar so tajkuni v Sloveniji bankrotirali, borzo smo prodali in marginalizirali, po podatkih slovenskih in evropskih regulatorjev bodo banke potrebovale prej dodatno pomoč pri zagotavljanju kapitala, kot pa da bi se kopale v bogastvu, pod krilatico finančni kapitalizem pa gre za precej abstrakten pojem, ki si ga verjetno vsak razlaga po svoje. Kdo je torej kriv?

Podobno vprašanje so pred tremi tedni na okrogli mizi, ki je potekala v okviru srečanja IMF, zastavili Gao Xiniqingu, šefu kitajskega državnega (sovereign) sklada CIC, ki upravlja s skoraj 400 milijardami dolarjev, ki so v večini naložene v premoženje zahodnega sveta (kamor štejemo predvsem Severno Ameriko in Evropo), od tega dobra petina tudi v Evropi. Dejal je, da je kriza posledica tega, da prebivalci južnoevropskih držav delajo 5 ur na dan, tri dni na teden, severnoevropskih držav 8 ur na dan, pet dni na teden, medtem ko v Aziji zaposleni delajo 100 ur na teden.

Zahodni svet je v obdobju po drugi svetovni vojni užival dolgo obdobje gospodarske prosperitete. Preostali del sveta večinoma zaradi političnih razlogov ni mogel izkoristiti svojih ekonomskih potencialov, zaradi česar sta se kapital in znanje lahko skoncentrirala v zahodnem svetu. Hkrati je bil zahodni svet tudi posojilodajalec preostalemu delu sveta. Zaradi relativne ekonomske zaprtosti je zahodni svet tudi lahko vzpostavil močno vlogo socialne države, še posebej v Evropi, ki ji ni pretila nevarnost "poceni delovne sile z vzhoda". Z reformami na Kitajskem in padcem železne zavese v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je svet odprl, gospodarstvo globaliziralo, predvsem v Aziji pa je svoja polja zapustilo na stotine milijonov ljudi, ki so prišli v mesta in pričeli proizvajati dobrine. Najprej se je na vzhod in jug (pri čemer gre za figurativni izraz, kamor štejemo vzhajajoča gospodarstva Azije in vedno bolj tudi Južne Amerike) začela seliti proizvodnja. Ob odsotnosti socialnih in okoljskih standardov ter deloma tudi nefleksibilnih deviznih tečajev se je globalno ravnotežje sesulo, s tem pa tudi prevlada zahoda. Zahodni svet je nato še približno desetletje vzdrževal obstoječi standard preko zadolževanja na vzhodu, danes pa smo v situaciji, ko zahodni svet konkurira vzhodu samo še z najbolj dovršenimi proizvodi in storitvami, postavlja pa se vprašanje, ali je vzhod še naprej pripravljen financirati prekomerno trošenje na zahodu. Banke so bile pri tem "le" posrednik za prenos kapitala z vzhoda na zahod, nosijo pa krivdo, ker so ga investirale v neproduktivne naložbe, v ZDA v hipotekarna posojila, v Zahodni Evropi v državne obveznice južnoevropskih držav, v Sloveniji pa v gradbeništvo in finančne holdinge.

Slovenijo danes najbolj zaznamuje dejstvo, da približno dve tretjini naših prihodkov zaslužimo s prodajo v tujino ter da si za delovanje države trenutno izposojamo skoraj 6 milijonov evrov dnevno v tujini. Ključno vprašanje za prihodnost Slovenije je torej, kako bodo lahko naša podjetja konkurirala v tujini, kjer se bije neizprosen boj, ter kako dolgo bo tujina še pripravljena financirati delovanje naše države in javnega sektorja. Paradoksalno bomo na prihajajočih volitvah imeli verjetno največjo možnost izbire med različnimi strankami, listami in novimi obrazi, hkrati pa vlada in parlament, ki ju bomo dobili, še nikoli nista imela tako malo moči odločanja v svojih rokah. Odločitve jima bodo narekovali tujina in demografska gibanja. Tudi zaradi tega bi bilo verjetno bolj učinkovito, če bi se petnajstooktobrski demonstranti preselili iz zahodnih prestolnic na Tiananmen. Če bi tudi na vzhodu prevladali socialni in okoljski standardi zahoda, se ne bi več spraševali, kdo je kriv za krizo. Najbolj surovi kapitalizem, ki vedno bolj diktira pogoje tudi preostalemu svetu, se pravzaprav odvija pod patronatom državno (partijsko) dirigiranega gospodarstva.

Mag. David Benedek je član uprave Nove Ljubljanske banke. Stališča avtorja so osebna in ne izražajo nujno stališč organizacije, v kateri je zaposlen.