Čeprav bi morali politiki ravno v obdobju vsesplošnega nezadovoljstva in nezaupanja strniti svoje vrste, prevzeti odgovornost za trenutni kaos in s skupnimi močmi doseči razumne rešitve, ki bi državljanom vrnile upanje v boljši jutri, so se v tokratni v referendumski kampanji vnovič ukvarjali z medsebojnim obračunavanjem in vprašanjem, kdo bo na prihajajočih volitvah prevzel oblast. Že neverjetno je, da predstavniki tako leve kot desne politične opcije še niso dojeli, da volilcev ne zanima več, kdo sedi v pisarnah na Gregorčičevi, temveč življenjski pogoji, v katerih bi lahko uresničili svoje načrte.
Tokratna referendumska kampanja nam argumentov, ki bi dali jasne odgovore na nekatera bistvena razvojna vprašanja slovenske družbe, ni dala. Ker so razum zamenjala čustva, nedeljskih referendumov, tako se pač da sklepati iz javnomnenjskih anket, ne razumemo kot priložnosti za opredeljevanje o konkretnih zakonih, ampak kot mikrofon za izražanje nezadovoljstva nad trenutnim stanjem v državi. Le tako je namreč mogoče pojasniti nasprotovanje javnega mnenja zakonodajalčevi nameri, da (v pogojih visoke brezposelnosti!) prepreči delo in zaposlovanje na črno, da uveljavi pokojninsko reformo, pri čemer potrebi po reformi ne oporekajo niti politične niti sindikalne centrale ali pa nenavadno visoko stopnjo složnosti sicer tradicionalno ideološko na pol razklanega slovenskega javnega mnenja, ko je to povprašano po stališčih o zakonu, ki naj bi na novo uredil upravljanje z arhivi komunistične SDV.
Dejstvo je, da si vladne službe pred tokratnim nedeljskim superreferendumom jasne komunikacijske strategije, s katero bi poskušale prepričati volilce, da je pokojninsko reformo potrebno sprejeti, niso zastavile. Na eni strani smo imeli predsednika vlade, ki je na vsakokratnem javnem nastopu s svojim sočnim besednjakom poudarjal, da je pokojninska reforma ključni projekt vlade za ureditev javnih financ, na drugi strani pa njegove sodelavce, ki so skorajda istočasno z zgrešenimi marketinškimi potezami ta projekt onemogočili. To so med drugim potrdile tudi zadnje javnomnenjske raziskave, ki so po objavljenem spotu s slovensko predstavnico resničnostnih šovov razkorak med tistimi, ki so za, in tistimi, ki so proti pokojninski reformi, samo še povečale v prid slednjim.
Do polnoči, ko bo nastopil volilni molk, ima vlada na voljo le še nekaj ur, da javno mnenje oziroma volilce prepriča, da ima vendarle prav. Če bi se v nedeljo zvečer pokazalo, da ji je to prepričevanje uspelo, bi se sicer politično levo usmerjena vlada soočila z zadnjih dokazom, da bog obstaja, čeprav niti sam Pahor naj ne bi verjel več v uspeh referendumske nedelje. V ponedeljek se bomo zato najbrž že naposlušali kalimerovskih izjav o nerazumljeni vladi in prav nikogar med vladnimi politiki ne bo, ki bi zdrdral oguljeno povolilno krilatico, da imajo volilci pač vedno prav. Čeprav bi na nek način tudi v nedeljo lahko imeli prav, ne sicer glede zavrnjenih zakonov, ampak glede nezadovoljstva, zaradi katerega bi jih lahko zavrnili. Skupaj z vlado.
