Prizorišče predstave (scenografija Sanja Jurca Avci) so torej renesančne Benetke, doževa palača, ki jo nakazuje množica stebrov, njena temna plat, ječa z otepom slame, pa tudi Arsenali, orožarna, ki se začasno spremeni v atelje (stoletja kasneje pa dejansko v največje mestno likovno razstavišče).
Osrednji lik, slikarka Galactia (Saša Pavček) ime asociira na galaksijo, na nekaj večjega od tuzemnega - ki po svojem svobodnjaštvu in slikarskem realizmu spominja na renesančno avtorico razvpitih slik o Juditi, Artemisio Gentileschi, je pojem umetnika, ki si pri ustvarjanju ne dopusti diktatov, pa naj prihajajo od Države, v podobi beneškega doža Urgentina, "nujnega" (Marko Mandić), in admirala Sufficija, "ošabneža" (Matija Rozman), ali od vere, ki jo zastopa kardinal Ostensibile, "očitni" (Valter Dragan).
Galactia, ki ji dož naroči ogromno sliko bitke pri Lepantu, ker je najboljša slikarka (kljub ne najboljšemu spolu), je s svojim delom povsem obsedena. Je strastni in pronicljivi lik umetnika, ki vse podreja ustvarjanju, nesrečna zaradi povprečnosti okolice, pa naj gre za ljubimca Carpeto (Uroš Fürst), "preprogo" brez hrbtenice, ali za hčerki, "podporno" Supporto (Barbara Cerar) in "nerazsodno" Dementio (Iva Babić).
Ob veteranu bitke Produ (Rok Vihar) dokončno dojame resnično plat "velike zmage", to pa je množica razkosanih teles, ki plavajo po morju, je iztrgano drobovje, strah, stud. Ko pod uradno zmagoslavno interpretacijo boja, ki povzdiguje svetno in božjo oblast, ugleda realizem smrti, ni več pot nazaj, slike ne more več "popraviti" po oblastni meri, pa četudi jo na nevarnost početja opozarjajo vsi: kompromisarski ljubimec, machiavellijevsko spremenljiv dož, cerkveni predstavnik, pragmatična kritičarka (Maša Derganc) in zaskrbljeni hčerki.
A Galactia ni premočrten lik, ni le junakinja, ki se bori za umetniško svobodo tudi za ceno ječe onstran Mostu vzdihljajev, v njej je tudi dobršen kos arogantnosti Umetnika, ki domnevno ve več, ki pometa z ljudmi in si za svoje potrebe podreja okolico, ki prezira vsa nasprotna mnenja in v nekakšni narcistično mazohistični maniri celo hoče biti kaznovan, ker bi kazen potrdila njegovo umetniško veličino; je tisti tip osebnostno neznosnega umetnika, ki nam ga ni treba imeti rad, četudi občudujemo njegovo delo.
Galactia Saše Pavček je točno takšna: izredno prepričljiva, ko je na ozemlju svojega mojstrstva, ko z žensko intuicijo uzre in brani resnico o moških vojnih igricah, in neprijetno histerična, patetična, ko gre za vprašanje intime (tradicionalna igra poniževanja in ponižnosti), cinična, nastopaška, ko gre za mnenje o drugih, in nedostopna za sočutje, kot ji očitajo bližnji. Tudi v odnosu do oblasti, ki jo na koncu sklene ukrotiti s sprejetjem njene slike, ji torej odvzeti avreolo preganjane, ni dosledno načelna: ko ji umetniški ego razmehčajo navdušeni občudovalci, sprejme tudi doževo povabilo na večerjo. Zdi se, da ob tem tudi sama zasluti, da je sprejetje priznanja hkrati že tudi pakt s hudičem, začetek konca.
Režiserka Lindy Davies skrbno vodi like in slike (dramaturginja Darja Dominkuš), podlaga dogajanje z glasbo, drži se tudi avtorjevega potujitvenega učinka s Skicirkinimi komentarji, ki pa na začetku delujejo nekoliko prisiljeno. Like razpira v večznačnost in daje priložnost tako manjšim vlogam, ki jih izvrstno izpeljejo Iva Babić, Barbara Cerar in Rok Vihar, kot večjim: razposajen in prekanjen Marko Mandić ni le fičfirič politik, ampak tudi nekdo, ki nenehno spretno krmari med različnimi pritiski, karikaturni admiral Matije Rozmana je sicer hudo vzvišen, a tudi "homoseksualni vrtnar", Valter Dragan pa "dobrohotni" usmerjevalec kaznovanja brezbožnih žensk.
