Eden glavnih režiserjev jugoslovanske krvave drame Slobodan Milošević mu je ušel v onstransko sodbo, še preden so mu storjene grehe obračunali haaški sodniki, ki očitno zaman čakajo, da na zatožno klop sede Ratko Mladić, prispodoba zla v balkanskem prostoru v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Simptomatično je, da je sodni senat v Haagu dejavnost trojice hrvaških generalov iz tako imenovane domovinske vojne omejil na nekajdnevno obdobje konca poletja 2005. Zločinski načrt se je po njegovi oceni rodil na brionskem sestanku s takratnim hrvaškim predsednikom Tuđmanom, na katerem sta obsojena Ante Gotovina in Mladen Markač soglašala z dokončno rešitvijo krajinskega vprašanja, torej izgonom Srbov z vsemi sredstvi, ki sta ga med operacijo Nevihta dosledno izvajala.

Pričam in mednarodnim opazovalcem gre verjeti, da je ta zastraševalni manever hrvaškega političnega in vojaškega vodstva v celoti uspel, saj je srbsko prebivalstvo Krajine množično prebegnilo v Bosno in Srbijo, številni med njimi pa so bili tudi žrtve Hrvaške - njenih specialnih enot pod poveljstvom Gotovine.

Haaško sodišče, ki je pri obsodbi Gotovine in Markača kot poveljujočih hrvaškim vojakom in specialcem prepoznalo zločinsko združevanje, je nedvoumno opredelilo zločin in njegove storilce, a zabredlo na neraziskana področja mednarodnega prava, kjer za zdaj veljajo popolnoma druga pravila. Če bi prevedli včerajšnjo obsodbo dveh hrvaških generalov v nekatera druga podobna dogajanja v sedanjosti in ne tako oddaljeni preteklosti, bi se na vsakem koraku zaletavali v zločinske načrte za dosego določenih državnih ciljev. Koalicija voljnih, ki je okupirala Irak, je bila kot takšna kriminalna združba že na široko prepoznana, morda pa bo v prihodnje tudi tista, ki preureja zadeve v Libiji in Slonokoščeni obali. To seveda ne pomeni, da imajo zločinska dejanja opravičilo, kot tudi ne, da je treba v skladu z Matejevim evangelijem nastavljati udarcu drugo lice. Mednarodno licemerje je, da ne najde poenotenih vatlov za uveljavljanje splošne pravice oziroma pravičnosti. Hrvaška domovinska vojna je bolj "čista" kot ameriško in tudi naše rovarjenje po Afganistanu, kjer z droni pošiljamo na oni svet poročne in pogrebne sprevode, na tisoče ljudi pa v begunstvo. Mrtvi in pregnani so pač v tem primeru kolateralna škoda osvoboditeljev in ne njihov zločin.

Bilanca haaškega sodišča je dobra stotnija z obsodbo končanih procesov, peščica nedokončanih zaradi smrti obdolžencev z najbolj znanim Miloševićem ter okoli ducat oprostilnih sodb, med katerimi je od včeraj tudi Čermakova. Sodnostatistično je bil zločin proti človečnosti na območju nekdanje Jugoslavije množično storjen, ni pa nobenega dokaza, da je ICTY sprožil kakršno koli katarzo, kot jo je denimo nürnberški proces. Prej nasprotno, zasejal je občutek, da je pravičnost stvar porazdelitve grehov v skladu s političnimi interesi evropskih držav in ZDA, pri čemer niti ni jasno, kakšen je njihov namen. Balkancem dopovedati, da so navadni barbari? Ali zgolj prek njih prikrivati lastno barbarstvo? Ante Gotovina, ki mu vojaški dril pere možgane od njegovega sedemnajstega leta, ko se je znašel v francoski tujski legiji, je prej žrtev kot storilec tega barbarstva.