Poleg tega so nizko, manj kot 15-odstotno volilno udeležbo tedaj razglasili za poraz opozicijskih vlagateljev zahteve za referendum. Decembrski rezultat pa je bil za vlado manj boleč tudi zato, ker so volilci na referendumu pol leta prej potrdili enega njenih (oziroma še zlasti premierjevih) osrednjih projektov – arbitražni sporazum o meji s Hrvaško.

Tokratni izid je za vladajoče nedvomno bolj skrb zbujajoč. Zakon o malem delu je spadal v paket reformnih ukrepov. Resda ne med najbolj odločilne, je pa bil – kot so poudarjali koalicijski partnerji – sestavni del za Slovenijo še kako potrebnih sprememb. Temu primerno so v nagovor in prepričevanje volilcev vložili precej več naporov (resda kakšne inovativnosti niso pokazali). A je verodostojnost vlade in zaupanje vanjo na tako nizki ravni, da ji očitno volilcev o svojih projektih ne uspe več prepričati.

Včerajšnji visoki vladni poraz pa je mogoče razumeti tudi kot napoved usode vladnih projektov na naslednjih referendumih. Prihodnjega – tokrat o zakonu o preprečevanju dela na črno – bodo poslanci predvidoma razpisali že jutri, na začasnem čakanju pa je še nekaj referendumskih napovedi, med njimi referendum o pokojninski reformi. Nizko podporo vladi bodo nekatere opozicijske stranke in interesne skupine očitno izkoristile ne glede na ceno, ki jo bodo morali zaradi tega plačati država in državljani. Čeprav bodo to svojo držo – tudi v luči pričakovane prihodnje vloge – težko argumentirano obrazložili.

Tako je bil prvak SDS Janez Janša, ki se mu po prihodnjih volitvah nasmiha vladajoča pozicija in bi mu v tem mandatu izvedene nepriljubljene nujne reforme to vodenje bistveno olajšale, ob utemeljevanju nepodpore pokojninski reformi prisiljen uporabiti veliko mero domišljije. Dosedanjim očitkom, da sploh ne gre za reformo in da koalicija ni sprejela njihove roke sodelovanja, je pridal, da so študije sredi njegovega vladanja – torej precej pred razmahom gospodarske krize – pokazale, da do leta 2013 ali 2014 pri pokojninskem sistemu tako ni treba ničesar narediti. Pa tudi da v paktu za evro ni (dobesedno) zapisano, da mora Slovenija izpeljati pokojninsko reformo.

Če je bil za vlado včerajšnji referendum sicer pomemben, bo za njeno nadaljnje delo torej odločilen napovedani referendum o pokojninski reformi. Nedvomno bo v ta projekt vložila še precej več naporov oziroma ga postavila vsaj ob bok projekta potrditve arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško (na zadnji novinarski konferenci se je premier že zatekel k nekaterim izjavam, ki jih je uporabljal pred takratnim referendumom). A ne gre pozabiti, da se je v času referenduma o arbitražnem sporazumu podpora vladi po javnomnenjskih raziskavah Ninamedie gibala okoli 35 odstotkov, po marčevskem merjenju pa okoli 15 odstotkov. Pa da bodo odločitev glede pokojninske reforme volilci »merili« s precej večjo osebno občutljivostjo.

Po referendumu o arbitražnem sporazumu je Pahor dejal, da bi v primeru neuspeha odstopil. Tokrat je vsaj za zdaj napovedal, da tudi v primeru padca pokojninske reforme ne namerava zapustiti premierskega položaja. In večkrat poudaril, da vodi vlado odgovorno in tako, kot je prepričan, da je prav. A se ob tem nujno postavlja vprašanje, kako bo po morebitnem padcu najpomembnejšega reformnega projekta še lahko utemeljeval odgovornost vladanja, ki bo pomenilo zgolj čakanje na konec mandata.