Podobnih primerov, ko se starša zaradi slabih odnosov po razvezi ne zmoreta dogovoriti niti o osnovnih zadevah, kaj šele o skrbništvu nad otrokom, pri nas ni tako malo. Stvari se včasih zapletejo do te mere, da morajo v zgodbo poseči državni organi, od sodišč in centrov za socialno delo do - v najhujših primerih - policije. Postopki v takšnih primerih so jasno predpisani, a jih dostikrat otežujejo pravcate vojne med staršema, ki včasih presežejo meje dopustnega. Da jo v teh primerih najslabše odnesejo otroci, ki pristanejo v vlogi nekakšnih talcev, verjetno ni treba posebej poudarjati. Nekatere med njimi ravnanje staršev zaznamuje za vse življenje. Ob posredovanju v podobnih zgodbah pa imajo izjemno zahtevno delo tudi pristojne institucije, ki se običajno soočajo z vsaj eno nezadovoljno "stranko".

A še precej bolj, kot je v primeru punčke iz Koroške morda v oči bodlo delo državnih ustanov, je pozornega opazovalca zmotilo poročanje medijev. Izstopalo je predvsem nepoznavanje postopkov, saj so puščice letele v povsem napačno tarčo, v policijo, ki ima v takšnih primerih povsem obrobno vlogo. Glavno besedo ima sodišče, ki mora odločiti, kateremu od staršev se bo dodelilo otroka, določeno vlogo ima tudi center za socialno delo, medtem ko policija le preprečuje eskalacijo v izjemnih in tudi redkih primerih, ko mora predodelitev otroka po nalogu sodišča opraviti sodni izvršitelj, ker eden od staršev vse dotlej ni spoštoval odločitve sodišča.

Težko je bilo spregledati tudi pozabljanje osnovnih pravil novinarstva, po katerih je treba za verodostojno predstavitev zgodbe preveriti obe plati medalje. Namesto tega je bilo slišati le vpitje ene strani, ki je znova glavnega krivca našla v policiji. V vsem skupaj ni bilo mogoče zaslediti niti skrbi za dobrobit nič krive deklice, ki ji senzacionalistično poročanje gotovo ni prineslo nič dobrega. Sodišče jo je verjetno z utemeljenim razlogom dodelilo materi (med drugim je takšno možnost kot najboljšo za otroka izpostavila klinična psihologinja), a tega od medijev nismo izvedeli. Zato pa je toliko bolj odmevala obtožba o spolni zlorabi, ki naj bi jo zakrivil materin oče. Čeprav policija ni našla dokazov za tako hude obtožbe. In kljub kričečemu dejstvu, da se je obtožba pojavila le malo zatem, ko je sodišče punčko dokončno dodelilo mami. Seveda ni mogoče z gotovostjo trditi, da je šlo za še en očetov skrajni manever, s katerim bi otroka zadržal pri sebi, a se takšna ocena ponuja kar sama po sebi. Ob vsem viku in kriku zaradi "grozljivega" ravnanja v tem primeru nič krive policije so bile takšne podrobnosti spregledane. Kot je spregledano dejstvo, da že nekaj mesecev nihče ne ve, kje je punčka in kakšno je njeno stanje. Kako življenje v nekakšnih izrednih razmerah vpliva na duševnost štiriletnega otroka, bi vedeli povedati strokovnjaki, vsakemu laiku pa že zdrava pamet pove, da to niso razmere, v katerih bi lahko pustili odraščati otroka v najbolj rosnih letih. Zato bi morali državnim organom predvsem pustiti, naj opravijo delo, za katero navsezadnje nosijo tudi odgovornost.