Postavitev Jake Andreja Vojevca je bolj kot psihološki triler, ki ga tu in tam evocirata luč Sama Oblokarja in glasbena kulisa Nataše Vester Trseglav, drama zakonske žene Grâce v kadru lepe forme in njene vgrajenosti v hišo nabuhle prostornine (38 sob) brez vsake čustvene podlage.
Od razsipne možnosti izbire v zakonu kot izbranem simbolnem redu ostaja le tesnoba, v ospredje pripovedne strukture, ki izide iz pravljice o Sinjebradcu, pa stopi motiv kompulzivnega iskanja sreče v materialnem preobilju. Tako Grâce prelomi Henrijevo prošnjo in pritisne na kljuko sobice na vrhu stopnišča, tam pa odkrije utelešenje svoje Želje, trpečega moškega z zmečkanimi usti; metonimijo lastne neizpolnjenosti, ki sredi brezhibne oblike ne najde neposrednosti čustva. S psihoanalitičnega zornega kota zakrivi Grâcin prestopek zelo moderna razpetost med tem, kar človek je in ima, ter imaginarno fantazmatskostjo, po kateri sega posameznik, čeprav ne ve, ali bo bolj izpolnjujoča. Navznoter presušena Grâce, ki vse bolj razume, kaj se ji v resnici dogaja in ponuja, lahko le še počaka na to, da jo služkinja Jenny izrine iz hiše.
Položaj likov v brezdušno uglajenih kostumih Petre Alič ni naiven, so ujetniki klišejev in se tega zavedajo. Medea Novak niansira stopnje prepadenosti, skozi katere gre pasivno-aktivna Grâce, tako da ji je specifična togost v prednost, prav tako igra luči, ki poudarja njeno figuro, ko prestopa iz abstrahiranega okvirja, scenske opne med dovoljenim in prepovedanim, ter nazaj. Za vlogo Henrija, ki je glasovno in gibalno le približek rohnečega samca, je kot ulit Miha Nemec, ki je že ob prihodu na oder ves okoren in medel. Jenny Maje Nemec je v navzočnosti močna in nevarna, odsekano uperjena v cilj, vzpon po službeni lestvici; tudi z izdajo, zlorabo in brez zadržkov. Mira Lampe Vujičič je na teorijo racionalne izbire privezana mati Jocelyn, ki rešuje položaj odsotnega očeta. Premočrtno in z zabodenim pogledom ujame vpetost v službo in vsakdanje banalije sestre Anne Vesna Vončina.
Prevod Ane Perne odseva očiščeno stanje brezkrvnega sveta enoznačnih stavkov, pravilnih geometrijskih oblik, gest, krojev in dozdevanja, ki jim protagonisti (po vzoru medijev) želijo priti do dna. Dikcija tega sveta, kjer didaskalije postanejo del glavnega besedila, prepoznava idilo v hipertrofiji fraz in klišejev, ki preprečujejo, da bi drug o drugem res kaj vedeli. Vse je dosegljivo, a hkrati oddaljeno. Klišeji zabrisujejo ostre obrise fenomenov in besed, ki se jim v resnici ne verjame. Romantični scenariji in pričujoči sanjski zakon niso otipljivi, zato jih modernost prepozna kot hipertrofiran kič, šele nato kot avtocesto do tesnobe. Na videz idealna izbira ne pelje nujno do sreče v palači, po navadi se obnese sreča v vrstni hišici.
Z učinkom tega koprodukcijskega projekta je sicer križ, saj poanta, ki bi jo prispeval režijski podpis, umanjka. K temu doda svoje umeščenost na veliki oder - čeprav je scenski volumen Ane Rahele Klopčič veličasten in izpeljan brezhibno (dogajanje poteka v prostoru nekakšne sprejemnice, kamor se spusti stopnišče, ki se v prvem nadstropju razteza v dolg hodnik) in čeprav Vojevec z dramaturginjo Simono Hamer v tem volumnu zastavi optimalno, bi na manjšem odru, v bolj komornem vzdušju in ob manj dobesedni iluziji praznine, celota lažje učinkovala osredotočeno. Nemara bi celo izoblikovala drzen uprizoritveni koncept. Tako pa Sobica na vrhu stopnišča obvisi nekje vmes.
