Letos je bila volja stvarstva močnejša od prizadevanj smučarskih zanesenjakov. Težko bi jim očitali, da niso naredili vsega, kar je bilo v njihovi moči, da bi "lisičkam" omogočili smučanje med veleslalomskimi in slalomskimi vratci. Morda bi poraz lahko priznali pred sobotnim dopoldnevom, kajti ob temperaturah, ki se niso spustile niti do ničle, povzpele pa so se prek desetih stopinj Celzija, se je izvedba tekem zdela utopična. Kljub temu jih ni težko razumeti. Odpovedana prireditev, za katero na Pohorju živijo, je gostincem, hotelirjem in drugim, ki jim Zlata lisica omogoči zaslužek, prinesla vsaj nekaj drobiža. Če bi jo odpovedali že v četrtek ali petek, še tega ne bi dobili.

Odpoved bo v proračun smučarskega kluba Branik, organizatorja prireditve, zarezala luknjo. Letos jo bodo že nekako zakrpali. Bolj boleča bi utegnila biti srednjeročna in dolgoročna prihodnost, ki jo narekuje (ne)skrb človeštva za naravo. Podnebne spremembe so ob gospodarski krizi največji tekmec ljudi v boju za preživetje. Ista nasprotnika imajo slovenski smučarski klubi in žičničarji ter tudi mednarodna smučarska zveza (FIS). Ena od študij na oddelku za geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti smučiščem na nizki nadmorski višini napoveduje temno prihodnost. Sneg v mestih, ki ležijo pod 1500 metri nadmorske višine, naj bi bil v prihodnjih letih oziroma desetletjih vse redkejši. Zamenjal naj bi ga dež, kar naj bi onemogočilo obratovanje smučišč.

Zlata lisica poteka na eni najnižjih nadmorskih višin med prizorišči tekem za svetovni pokal (cilj je na 336 metrih nadmorske višine). Tudi večina preostalih slovenskih in tujih smučišč, na katerih so tekme za svetovni pokal, je pod mejo 1500 metrov. Poraja se vprašanje, kakšna usoda se v dolgoročnem pogledu obeta usmeritvi FIS, ki si želi alpsko smučanje čim bolj približati večjim mestom, kot so naredili s paralelno tekmo v Münchnu, med "mestne" tekme pa bi lahko uvrstili tudi Zlato lisico. Verjetno nič dobrega. Podnebne spremembe bi lahko bile za slovensko smučanje pogubne, v za malenkost manjši meri pa tudi za druge srednjeevropske države. Če se bo napoved strokovnjakov uresničila, bo smučanje namreč mogoče zgolj na ledenikih, kot sta Sölden in Tignes.

Do takrat ostaja upanje, da bodo črne misli z uspehi vsaj začasno pregnali slovenski smučarji. V času, ko je sezona v največjem razmahu, je stanje nekoliko boljše, kot je bilo decembra, glavni aduti pa ostajajo Tina Maze, Andrej Jerman in Andrej Šporn. Ta trojica je edina, ki se je približala vrhu na tekmah za svetovni pokal, od njih pa je v največji meri odvisna tudi uspešnost reprezentance na svetovnem prvenstvu, ki bo februarja v Garmisch-Partenkirchnu. Najbolj vznemirljiva vprašanja so povezana z Mazejevo. Smučarsko znanje Črnjanke ni bilo nikoli sporno. Je na ravni najboljših, tudi Marie Riesch in Lindsey Vonn. Težave se skrivajo drugje. V specifičnem funkcioniranju ekipe "team to amaze", njenih stranskih učinkih in labilnem značaju primadone slovenskega alpskega smučanja. V minulih dveh letih so se kocke na pravo mesto zložile, ko je bilo to najbolj potrebno. Idealno bi bilo, če bi se letos v Garmisch-Partenkirchnu. A tudi če se ne bodo - saj ni edini smisel življenja v golem profesionalizmu, kajne?