Združenje, ki ga danes vodi Aleksander Svetelšek, sicer solastnik Kordeževega Merfina, je nagrado utemeljilo tudi z izpeljavo "enega največjih menedžerskih prevzemov doslej". Kordežu je Slovenija ležala pred nogami. Menedžerji, kar nekaj mu jih je pri prevzemu pomagalo s posojili, so ga občudovali, ker mu je uspel največji prevzem v državi in ker je kot domala edini menedžer sodeloval kar pri dveh tovrstnih operacijah (še v Lipu Bled). Bankirji niso postavljali vprašanj, ko je zaprosil za osem milijonov evrov posojila na dobro ime.

Tudi v javnosti je nasprotno od drugih kolegov "tajkunov" užival ugled. Čeprav je že konec predlanskega leta podirajočo se "Ponzijevo shemo" svojega odkupa, ki jo je nameraval najbrž do smrti pokrivati z novim zadolževanjem, poskušal obdržati pri življenju s posli na škodo Merkurja, so mu časopisi dajali prostor za razprave o davčni politiki, televizijske kamere pa so ga snemale med vožnjo s kolesom. Bine Kordež je pač bil vedno "naš". Kot zadržani finančnik iz Krope, ki je v manj kot desetih letih vodenja Merkurja pod budnim očesom prvega nadzornika iz vrst "starih fantov" postal njegov največji lastnik, je simboliziral sanjsko "gradualistično" pot člana slovenske ekonomske elite.

Nas morajo torej prizori menedžerja, ki je nekoč enega od paradnih konjev slovenskega gospodarstva spravil na kolena zgolj zaradi lastniških ambicij, ko vstopa v policijski avtomobil, prežeti z novo dozo zaupanja v pravno državo in dokončno prepričati, da je "tranzicije" konec? Zagotovo ne. Datumi domala vseh najbolj spornih poslov (Merkurjevega nakupovanja delnic v Merfinovi lasti, Merfinovo "posredništvo" pri preprodaji Merkurjevih nepremičnin, posli s HTC Dva, vzajemna hramba delnic z Romanom Glaserjem iz Perutnine Ptuj) namreč segajo v leti 2008 in 2009. Četudi Kordeža na čelu Merkurja ni že pol leta, so torej kriminalisti za obisk nakelskega trgovca potrebovali še dodatnih šest mesecev.

V tem času je Merkur tako rekoč prenehal delovati. Nadzor nad njim so prevzele banke upnice in se v maniri "usklajevanj" v Istrabenzu in že skoraj pozabljenem Laškem spopadle za plen. Ni se mogoče izogniti vtisu, da bi organi odkrivanja in pregona s hitrejšim "zbiranjem obvestil" morebiti - četudi to ni njihova naloga - vendarle prej presekali gordijski vozel v Merkurju. V njem so prepleteni interesi lastnikov, ki želijo iz prisilne poravnave iztržiti več od upnikov, bank, ki bi dobavitelje poplačevale na "suho", in dobaviteljev, ki trdijo, da je Merkur ključen za njihov obstoj, obenem pa so s Kordežem nekateri od njih igrali dvojno igro.

Tudi zato velja biti močno previden pri iskanju simbolične komponente včerajšnjih dogodkov. Ne le zaradi dejstva, da bodo kriminalisti včeraj zbrano dokumentacijo pregledovali več mesecev in da je v podobnih primerih (Bavčar, IUV) skozi sito obtožnice prešel le manjši del kaznivih dejanj iz ovadb. Zelo verjetno namreč kot družba tudi po včerajšnjem pridržanju iz zgodbe o Binetu Kordežu ne bomo znali potegniti "katarzičnih" naukov. Njegovi kolegi iz menedžerskih vrst nas bodo prepričevali, da je za njegov polom kriva finančna kriza, bankirji nam bodo govorili, da o njegovih manevrih niso vedeli ničesar, lastniki na čelu s Savo pojasnjevali, da jim naložba v Merkur prinaša dobiček, odpuščenim zaposlenim pa bodo razložili, da se morajo prestrukturirati.

Do takrat, ko bomo spoznali, da je Bineta Kordeža ustvaril sistem, ki mu je dovoljeval vse in ga pri tem trepljal po ramenih, nam tako ostane le podoba "padlega angela" iz Merkurja, ki smeje se vstopa v policijski avtomobil.