Rekonstrukcije življenja, ki ga je zgodovina spremenila v mit, in to v zelo negativen mit, se je režiser lotil prek spektakelske forme TV-šova, v katerem novinarka (odlično jo "igra" novinarka Darja Zgonc) vabi na oder goste. Najprej zastavlja vprašanja Mariji Antoinetti (Marko Mandić), nato pa jo sooči še z Robespierrom (Nina Zidar Klemenčič). Obglavljena kraljica (na robu odra sedi v Hraniteljevem zgodovinskem kostumu njena ženska inačica v izvedbi Jadranke Juras, ki pestuje tudi oddrobljeno glavo) ima tako po četrt tisočletja priložnost zavrniti laži, ki so jih že tedanji mediji in kasnejši obrekovalci stkali o njej, zavrniti nespodobna vprašanja (kako se je počutila, ko ji je umrl otrok), opozoriti na ksenofobijo, saj je bila osovražena predvsem kot tujka, Avstrijka, zelo zabaven pa je tudi "dvoboj" z Robespierrom o tem, ali je demokracija res zmagala in ali je ljudstvu res prinesla toliko dobrega, kot mu je obetala.

"Oddajo" prekinjata oglasni blok (sponzorji predstave, ki je v veliki meri nastala na entuziastični pogon) in anketa, ki pokaže, da vprašani na ulicah dobro poznajo kraljico, predvsem (domnevno) njeno izjavo o kruhu in poticah, da pa nihče ni vedel, kdo je bil Robespierre. Ha! Tudi to nekaj pove o demokraciji in njenih stranpoteh. No, še en zgodovinski lik se prikaže, kot kraljičin spomin na dunajsko otroštvo: njena mama, nam dobro znana Marija Terezija. Njena impozantna, v črno odeta figura in njena Ave Maria (v interpretaciji Mirjam Kalin) je odlično neverbalno pojasnilo zapletene usode vladarice in matere.

Marija Antoinetta tako spretno razgrinja hipokrizijo tistih, ki so jo izdali, brutalnost onih, ki so jo v imenu pravičnejše ureditve "dekapitirali", a nato tudi sami zlorabili položaj, žogico o socialnem sočutju pa v izvrstnem prizoru zaluča nazaj v obraz novinarki in vsem nam, ki nam ne gre slabo: kolikokrat ste vrnili hrano na polico, ker je bila predraga, ste bili kdaj brezposelni, kaj ste naredili, da bi pomagali ljudem v stiski?

Prek baročno-popoidne forme nas Filipčič tako s humorja polno mero pelje k resnim, vedno zelenim vprašanjem oblasti in oblastnikov, njihove moči in nemoči, moči ljudskega glasu in glasu tistih, ki naj bi ljudstvo zastopali, to pa so politiki in mediji. Ta zapis je sicer nastal po predpremieri, na kateri se je zdelo, kot da bi Mandiču, ki je zelo dobro odigral moški pol kraljice (medtem ko ženski, nadvse lep, ni prišel do besede in je le zapel, hm), tu in tam zmanjkalo teksta, Zidar-Klemenčičeva je od treme glasovno nekoliko škripala in zadnji prizor je izgubljal moč - pop inačico Ave Marije bi morda lahko tudi pogrešali. A kljub tem predstartnim šibkostim gre za inteligenten, kreativen in zabaven projekt.