Prodaja je druga zgodba. Osnova je jasna. Jakov Fak ni bil nikoli Slovenec. Slovenski asistenti so mu omogočili sanje. In to je vse. Zgodbi dajejo težo obljube, sanje, (časovno) nategovanje, utopija, moledovanje, izsiljevanje. Z veliko ironije v vreči resnice pa velja, da vodstvu slovenske reprezentance in biatlona že nekaj let ni uspela tako modra strateška poteza, kot je manipulacija s Fakom. Vzgoja mladih biatloncev jim nikakor ne uspeva. Triindvajsetletni Fak bi bil dolgoročna rešitev. Ko je bilo po osvojeni bronasti kolajni v Vancouvru vsaj večini razumnih poznavalcev športa jasno, da hrvaški olimpijski heroj iz Mrkopalja ne bo mogel uresničiti dogovora, da bo okrepil Slovenijo, in ko so spoznali, da okrepitve za bajnih 100.000 evrov ne bodo mogli kupiti, so slovenski funkcionarji znali Faka še naprej zavajati. Celo peli so z njim Zdravljico v čast njegovemu naslovu prvaka na Pokljuki. Pa ne zato, ker se Jakov Prešerna ni učil v šoli. V svoji nameri pomoči slovenskim športnikom jim kaže naravnost odlično.
Idealist športnik Fak je vse bliže temu, da to zimo ne bo tekmoval. Klemen Bauer in Janez Marič pa bosta imela tekmeca manj v izostreni svetovni konkurenci. Da se Vancouver ne bi ponovil nikoli več. 1:0 za Slovenijo. Pa smo jih. Celo še več. V kolesarstvu so že zdavnaj očitno spoznali, da ima negativna reklama, pa čeprav je to odmevna dopinška afera, pozitivne marketinške učinke. Vsi grafi pozornosti javnosti biatlonu švigajo navzgor. Le kaj bi želeli več, čeprav s tem žrtvujejo naivnega Janeza Faka. Jakov bo Janez, je poleti zapisal trener Uroš Velepec v kolumni. Fak nima nobene prepreke, da Hrvaški ne bi ulovil kakšne zmage. Ploskali bi mu tudi Slovenci. Srečnež z dvema kolajnama z velikih tekmovanjih pa bo nemara kakšno kazen moral prestati, potem ko je zaradi trenerja stavil vse na eno tarčo. Lahko bi vedel, da v biatlonu tarča pade ali ne. Vmes ni nič. Kazen pa je znana. Časovni pribitek ali kazenski krog.