Timing skoraj ne bi mogel biti manj idealen. Nekaj deset tisoč stavkajočih javnih uslužbencev je le v štirih dneh stavke ohromilo državo: cariniki z osemurnimi čakalnimi vrstami na mejah, policisti z odpovedovanjem popoldanskega in nočnega dela, zaposleni v zdravstvu z zmanjševanjem dnevnega dela... Njihovo "delo" bi lahko že prihodnji teden dokončali avtoprevozniki, ki grozijo z blokado Luke Koper, val panevropskega upora proti kasnejšemu upokojevanju pa je že pred mesecem dni pljusknil tudi v Slovenijo.

Najhuje šele pride: vlada namerava v proračunu za prihodnji dve leti zamrzniti rast pokojnin in socialnih transferjev. Kljub temu bo po najnovejših uradnih napovedih proračunski primanjkljaj konec prihodnjega leta še za 200 milijonov evrov višji od januarskih predvidevanj. Še vedno pa niso znane natančne javnofinančne posledice dokapitalizacije največje državne banke, ki ima od tega tedna slabšo bonitetno oceno.

Ali mora biti torej v položaju, ko se krepi vsesplošen vtis, da je država v razsulu, res prednostna naloga vlade prav reševanje Ivana Zidarja? Za začetek najprej razčistimo z osnovami: res je, da je v pričakovanju ponovnega zmanjšanja povpraševanja v Nemčiji vsak posel, ki ga neko domače državno ali zasebno podjetje pridobi na tujem trgu, za državo dobra novica. A vse ima svojo ceno, tudi garancije za Zidarja. Teh uradno najbolj plačani slovenski direktor ni dobil pri nobeni od bank.

Če še privolimo v realpolitično razlago, da mu tuji bankirji niso odprli vrat, ker podpirajo zgolj svoje gradbince, velja opozoriti, da Zidarju ni uspelo prepričati niti "sanjskega moštva" domačih komercialnih in izvoznih bank. Te naj bi ocenile, da je tveganje za unovčenje garancije pri 330-milijonskem, še vedno bolj ali manj skrivnostnem poslu preveliko, od Zidarja pa zahtevajo tudi dokapitalizacijo SCT. Zakaj bi torej Zidarju, ki se mu v poslu obeta lep predujem, pomagala država?

Četudi po mnenju njenih bankirjev ekonomskih razlogov za pomoč ni, v javnosti pa ni nobenih podatkov o "spill-over" učinkih libijskega posla za slovensko gospodarstvo, država zagotovo ne bi smela imeti občutka, da je Zidarju dolžna pomagati. Navsezadnje se je prav prvi mož SCT, ki bo očitno moral del libijskega kolača deliti s kakšnim tujim partnerjem, skoraj dve desetletji obilno "prehranjeval" prav z njenim avtocestnim programom. Mimogrede, je država sploh sposobna bedeti nad libijskim poslom, če tako rekoč ne nadzoruje celo slabe milijarde evrov poroštev, ki jih je dala bankam za posojila podjetjem?

Je torej "zakon za Libijo" zgolj praktično udejanjanje nedavne Pahorjeve napovedi o omilitvi "protitajkunske" vojne, ki naj bi "škodila tudi zdravim podjetjem"? Če je odgovor pritrdilen, gre za skrajno nevarno "igro". Jesen je namreč skupaj s stavko javnega sektorja prinesla tudi poudarjanje "načela pravičnosti" (in to ne pri vprašanju meje s Hrvaško). Razmislek, koliko je država sploh sposobna plačevati javne uslužbence, so zamenjale razprave, koliko bi zdravniki, sodniki in policisti "morali" zaslužiti. S tem so v tla politično-sindikalnega terena posejana semena populizma, ki se hrani z nezaupanjem v ustanove države in občutkom deprivilegiranosti v družbi. V času, ko se je vlada pripravljena s sindikati skoraj sto tisoč javnih uslužbencev udariti na nož zaradi 12 milijonov evrov, ki jih je po novem pripravljena nameniti za odpravo plačnih nesorazmerij, pravice do "napak v korakih" nima. V obstoječem družbenem ozračju je namreč na kocki mnogo več kot zgolj njena usoda.