"Ko pristaneš na Heathrowu, misliš, da si v državi tretjega sveta," je dejal kardinal, ki bi moral spremljati papeža, pa ga ne (uradno zaradi putike). Britaniji je hkrati očital diskriminacijo kristjanov in agresivni ateizem. Skupina 55 znanih britanskih akademikov, intelektualcev in umetnikov, ki je v odprtem pismu protestirala proti "državni" naravi papeževega obiska, ker ta po njihovem daje legitimnost kontroverznim stališčem Vatikana in papeža do homoseksualnosti, kontracepcije, splava in žensk, je ocenila, da imajo te pripombe "zadah po rasizmu". Čeprav so vatikanski predstavniki za stike z javnostjo hiteli popravljati kardinalove besede in misli, je tudi papež samo uro in pol po prihodu na britanska tla presenetil gostitelje, ko je v odgovoru na kraljičino dobrodošlico tudi sam govoril o agresivnem ateizmu (v 20. stoletju) in "bolj agresivnih oblikah sekularizma" (v Britaniji), res elegantno s hvalo Britaniji, za katero pa so vedno prihajala opozorila in ne kdo ve kako prikrita kritika.
"Lahko se spomnimo, kako so se Britanija in njeni voditelji postavili proti nacistični tiraniji, ki je hotela izkoreniniti Boga iz družbe. (…) Ko premišljujemo o lekcijah ateističnega ekstremizma dvajsetega stoletja, nikoli ne pozabimo, kako izključitev Boga, vere in kreposti navsezadnje vodi v okrnjeno gledanje na človeka in družbo. (…) Vaša vlada in ljudje so oblikovalci idej, katerih vpliv sega daleč prek britanskih otokov. To jim nalaga posebno dolžnost, da ravnajo modro in v skupno dobro. Podobno, ker njihova stališča dosegajo tako široko publiko, imajo britanski mediji večjo odgovornost kot večina. (…) Danes si Britanija prizadeva biti sodobna in multikulturna družba. Naj pri tem izzivu za vedno ohrani svoje spoštovanje do tistih tradicionalnih vrednot in kulturnega izražanja, ki jih bolj agresivne oblike sekularizma (posvetnosti) nič več ne cenijo ali celo ne dopuščajo. Naj to ne zasenči krščanske podlage, na kateri temeljijo njene svoboščine," je v presenetljivo politično obarvanem nagovoru med drugim povedal Benedikt XVI., ki ni izgubljal časa ter je Britancem in vsem drugim, ki pozorno spremljajo obisk, takoj potrdil, da nadaljuje svojo osebno glavno misijo: ponovno evangelizacijo, oživitev katolicizma v vse bolj brezbožni Britaniji in zahodni Evropi.
Tudi med mašo v Glasgowu je spet kritiziral sekularizem in tiste, ki "hočejo izključiti vero iz javnih razprav, jo privatizirati ali jo celo opisovati kot grožnjo enakopravnosti in svobodi". Govoril je tudi o "džungli samouničevalnih in samovoljnih svoboščin".
Je mogoče, da je Vatikan s tem agresivnim nastopom proti sekularizmu poskušal preusmeriti pozornost z glavnega problema Katoliške cerkve: spolnih zlorab otrok in dolgoletnega prikrivanja teh zlorab? Je. Papež, ki je o zlorabah govoril samo med letom v Britanijo (v pogovoru z vatikanskimi dopisniki), ne pa še na britanskih tleh, je morda res najbolj jasno izrekel kritiko premajhne čuječnosti, hitrosti in odločnosti cerkvenih oblasti. Problem je v tem, da je bil veliko let sam eden najvplivnejših ljudi v cerkvenih oblasteh, pristojen za doktrino vere, ki je, kot trdijo žrtve zlorab, leta 2001 v svoj urad dobil arhive o približno 3000 duhovnikih, obtoženih spolnih zlorab otrok. Vse, kar je povedal, je premalo in prepozno. Žrtve zlorab, ki so site govorjenja, od papeža zahtevajo, da Vatikan policiji v vseh državah (teh je že 28), v katerih so katoliški duhovniki obtoženi spolnih zlorab otrok, izroči vse svoje arhive o zlorabah.
