A naj policiji prijavi krajo enega čevlja ali kaj?! Pogovor se je končal tako, da je dijak pomočniku vrgel v obraz, da "je malo čuden", zaloputnil vrata in se v copatah, besen in žalosten, napotil domov. Zgodba ni imela epiloga: dijak zaradi predolgega jezika ni dobil opomina, starši so se jezili, a niso klicali v šolo, pa tudi vloge za odškodnino niso vložili, čeprav bi jo, pravno gledano, lahko. Drugi primer je hujši. Neki petošolec je staršem pustil pismo, da si bo vzel življenje, in pobegnil. Tragedijo so s skupnimi močmi preprečili, toda nato se je začel pekel za šolo: starši so učitelje obtožili, da so s svojimi zahtevami in pritiski prav oni krivi za otrokov obup.

Tako prvi kot drugi dogodek, neprimerljiva po teži, vsak po svoje odslikavata tisto, na kar je včeraj šolskega ministra opozoril predsednik Združenja osnovnošolskih ravnateljev Oton Račečič: na razdiralne šume v šolski komunikaciji, na vse bolj motene odnose med učitelji, starši in učenci, ki se neredko zapletejo do ne(z)možnosti, da bi konflikte reševali v ozračju zaupanja, ne pa z grožnjami in odvetniki. Ti odnosi so se očitno zaostrili do skrajne mere, saj je Račečič včeraj javno priznal, da potrebujejo pomoč z vrha, in v ta namen predlagal, naj najvišje avtoritete v državi pozovejo k oblikovanju moralnega konsenza, na katerega bi se lahko oprli tudi v šoli.

Učiteljem ni lahko, vse, kar v krizi treska v starše, z dvojno močjo treska v otroke in šolo, ki je v hudih časih prav zato za mnoge učence edini prostor varnosti in gotovosti. Toda omenjeni moralni konsenz, pa četudi bi k njemu pozval sam predsednik države, kot si želi Oton Račečič, ne bo prispeval ne k boljšemu ozračju v šolah, ne k večji avtoriteti učiteljev, ne k bolj razumevajočim staršem. Če ravnatelji res verjamejo v kaj takega, potem smo priče najhujšemu porazu šolnikov v demokratični Sloveniji. Za odnose v šolah so namreč v prvi vrsti odgovorni sami; če se odpovedo tej vlogi, se odpovedo svojemu pedagoškemu poslanstvu. Ko jim je to na enem od preteklih blejskih posvetov pojasnjeval danski družinski terapevt Jesper Juul, so mu navsezadnje navdušeno ploskali... Vse, kar lahko stori politika, je zgolj to, da šolnike v njihovih prizadevanjih podpre. In natanko tu, v tej točki, je ključ (ne)uspeha. Na ministra Lukšiča so ravnatelji naslovili kar nekaj zahtev, od odprave plačnih anomalij do zmanjšanja papirologije, ki jih iz pedagogov spreminja v uradnike. Minister je obljubil, da bo rešil oboje in še kaj za povrh. In pri tem je ostalo. Mandat teče, minister odlično diagnosticira težave šolstva, ravnatelji pa dobivajo nove in nove nepedagoške naloge, na primer z uvedbo drugače organizirane subvencionirane malice...

In ne nazadnje: predlog ravnateljev, naj jih nekakšen vrhovni moralni gremij podpre v boju proti komercializaciji šole in razpadanju moralnega okvira, ni vprašljiv le zaradi vsebine, sporna je tudi forma. Morda gre res le za naključje, toda ravnatelji so se včeraj pri ministru zglasili predvsem zaradi lastnih plač, morala je prišla na vrsto kasneje. Po zgledu zdravnikov pač: najprej poskrbiš zase, nato še za nemočne uporabnike svojih storitev.