Takole je pisalo: "Ob paradi ponosa po ljubljanskih ulicah smo (…) razmišljali o tem, da določene specifično usmerjene skupine nimajo možnosti proklamiranja svojega ponosa, zato predlagamo, naj Vlada RS ob organizacijski pomoči ministrstva za notranje zadeve pripravi parado ponosa pastirjev z ovcami in kozami. Znano je, da se pri nekaterih pastirjih, dalj časa odmaknjenih od stalnih naselbin, razvije poseben, ljubezenski odnos med pastirjem in ovco oziroma pastirjem in kozo." V nadaljevanju je sledil še predlog, naj na paradi sodelujejo tudi predstavniki drugih držav, "še posebno tistih, kjer je ovčereja in kozjereja bolj razvita kot v Sloveniji". Podpisan je bil vodja poslanske skupine politične stranke, dokument pa je imel status pisne poslanske pobude Vladi RS. Umazano šalo o istospolni manjšini si je torej privoščil predstavnik države.

In? Se je v parlamentu dvignila strašna burja? Je medijski vihar odpihnil prihodnost politika, ki je sodomijo, kaznivo mučenje živali, vrednostno izenačil s homoseksualnostjo in nato zahteval še od države, da ga pri tej cinični manipulaciji podpre? Nič takega se ni zgodilo. Še vetrček ni zapihal. Čudno? Še malo ne. Tovrstni ekscesi tipa Rupar, Jelinčič, Gorenak, Novak… so v Sloveniji vse pogosteje obravnavani kot bolj ali manj neškodljivo pobalinstvo, kot nekakšna politična folklora, zaradi katere se ne splača zganjati hrupa. Navsezadnje, opozarjajo tisti, ki se spoznajo na politično igro, si "pobalini" prav tega želijo. In še: ker je konica nestrpnosti v takšnih ekscesih tako zelo vidna in prepoznavna, že zato ne pikne prav globoko.

Oboje do neke mere drži. Kljub temu je pristajanje na tovrstno argumentacijo nevarno. Občutljivost za mejo med etičnim in neetičnim se namreč prav zato še hitreje razkraja. Ko lahko gnoj nekaznovano kaplja tudi iz dvoran z (renoviranimi) freskami, si status zmernežev neopazno pridobivajo pridigarji milih obrazov in pološčenih besed, ki za razliko od odkrito arogantnih bombarderjev svoje sovraštvo do drugačnih krčevito skrivajo in zanikajo. Še več, brezskrupulozno se predstavljajo za žrtve, za zatirano večino, ki da ji manjšina jemlje svobodo govora, ko jo neupravičeno zmerja s homofobi, fašisti, nestrpneži. Kampanja proti sprejemu predlaganega družinskega zakonika je naravnost odličen laboratorij za opazovanje tovrstne mimikrije. V diskurzu "zmernežev" seveda ni najti koz in ovc, sodelujejo pa pastirji - pastirji božjega ljudstva.

"Kdor si še upa javno povedati, da ima pojav homoseksualnosti za nenaraven, da mu je odvraten, bo hitro označen za 'homofoba', kar ni nič drugega kot neka nestrpna nalepka v smislu 'rasist', 'nacifašist', 'črnuh' ali 'krščan'." Tako je avgusta 2003 v verskem tedniku Družina razglabljal sedanji ihanski župnik in doktor moralne teologije Andrej Marko Poznič. V eni zadnjih številk tega tednika je svoje argumente ponovil. "Homofob" in "sovražni govor" sta po njegovem modni etiketi, s katerima poskušajo manjšine ustrahovati in utišati večino. "S prvo napadajo drugače mislečega človeka, z drugo razvrednotijo njegove argumente. Skupaj pa služita za utišanje drugače mislečih," je svoj odnos do "modnih etiket" pojasnil Poznič.

Moč in globino tovrstnih argumentov je še najlažje razkriti s preprostim poskusom. Poskusimo si predstavljati, da bi se kakšen škof, na primer v L' Osservatore Romano, razpisal o tem, da so tisti, ki si upajo javno povedati, da je židovstvo odvratno, neupravičeno označeni z rasisti ali antisemiti, in da gre pri tovrstnem etiketiranju zgolj za to, da poskuša manjšina ustrahovati in utišati večino. Nobenega dvoma ni, da bi bil takšen pastir božjega ljudstva deležen vsesplošne obsodbe in vsaj ukora predpostavljenih, ker je pač danes tudi v katoliški cerkvi spoznano, da je antisemitizem obsojanja vreden pojav. S podobnim poskusom kot zgoraj je mogoče ovreči tudi pogosto navajani argument proti uzakonitvi možnosti, da bi lahko otroka posvojili tudi istospolno usmerjeni. Takšen otrok, je slišati v krogih nasprotnikov družinskega zakonika, bo stigmatiziran in diskriminiran zaradi svoje drugačnosti, zato bo trpel. Tudi tu si je mogoče zlahka predstavljati, kako bi odmevalo, če bi judovskim staršem v antisemitski družbi svetovali, naj nimajo otrok, ker bodo ti stigmatizirani in diskriminirani, namesto da bi storili vse, da do tega ne pride.

Jedro zanikanja upravičenosti etikete homofob je v zavračanju dejstva, da je homofobija družbeni pojav, do katerega moramo biti nestrpni - tako kot do rasizma, kriminala, šovinizma, fašizma… Z drugimi besedami: 'homofob' je a priori zmerjaška etiketa le v primeru, če s homofobijo kot tako ni nič narobe oziroma če je sploh ni. Tega pa si tudi Poznič očitno ne upa trditi.

Zapisano seveda ne pomeni, da je mogoče vsakršen ugovor proti posvojitvam otrok v istospolne družine označiti za homofobnega. Upoštevanja vreden argument je na primer dejstvo, da še nimamo dovolj raziskav o seksualni identiteti otrok v teh družinah, kot je v intervjuju za revijo Narobe povedala znana ameriška sociologinja dr. Judith Stacey, ki pa je ob tem jasno poudarila, da smo v zadnjih tridesetih letih dobili na voljo dovolj kvalitetnih raziskav, ki kažejo, da otroci ob istospolnih starših odrastejo v zdrave, čustveno stabilne in uspešne posameznike. Drži tudi, da vsaka človeška želja, kot poudarja nadškof Anton Stres, za njim Poznič in še kdo, še ne more biti kar človekova pravica. Toda ali kdo trdi, da imajo istospolni pravico do posvojitve otrok? Avtorji zakonika zagotovo ne. Ta jim avtomatično te pravice tudi ne daje. Kot je bilo že tolikokrat povedano: zakonik jim v primeru tako imenovanih zunanjih posvojitev omogoča le to, da se z legitimno, a ne nujno upoštevano željo postavijo v vrsto in upajo, da bodo centri za socialno delo in sodišča vendarle kdaj presodili, da so prav oni najustreznejši krušni starši. Če ne bodo, pač ne bodo, samo zato človekove pravice ne bodo kršene. Vsaj ljubljanski nadškof bi to moral vedeti.