Zasuk, ki je v drugem delu uspel Američanom, je mogoče pojasniti s stanjem šoka. V določenih delih tekme (navadno v drugem polčasu) se, ne samo naši reprezentanci, ampak mnogim ekipam, dogajajo nerazumljive napake. To povezujem s tremi dejavniki: pomembnost oziroma pritisk tekme ter padec fizične in psihične moči, ki padata sorazmerno. Seštevek pripelje do napak in do tega, da so nekateri nogometaši manj "v igri". Veliko stvari je povezanih s slučajem. Do prvega gola ZDA so bile visoke podaje plen naših branilcev. Ni se zgodilo nič konkretnega, Američani niso imeli čistih priložnosti. Ob napaki obrambe pri prvem golu ZDA je za delček sekunde popustila koncentracija, kar je na vrhunski ravni dovolj, da dobiš gol.

Ko je bilo 2:1, so bili Američani v psihološki prednosti. Psihično in fizično so strahovito dobro pripravljeni in jasno je bilo, da nas čaka popoln pritisk. Nekaj minut je bilo čutiti paniko. Ekipa je bila v šoku. Enako, kot smo bili mi leta 2000 v Charleroiju proti Jugoslaviji. Ključno je, kar se zgodi v petih do sedmih minutah po zadetku. V tem času so imeli Američani prosti strel, ki je zletel mimo gola in strel, ki je šel direktno v Handanoviča. Vse to se je zgodilo v minutah, ko je bila ekipa v šoku. Ko mine prvi šok, se spet vzpostavi ravnotežje. Pride nevihta, ko jo je nekako treba preživeti. Ko mine, se stvari vrnejo v ustaljene tire.

Poudarjam: ni ekipe na svetu, ki po prejetem golu ne bi bila v posebnem stanju duha. Najvažneje je, da v obdobju tega šoka moštvo ne dobi še enega gola. Naša tekma v Charleroiju je bila s tega vidika identična, le da smo v šestih minutah dobili kar tri gole. Nismo imeli ne sreče ne znanja, da bi nevihto preživeli. V šokantnem stanju si zmožen dobiti tudi pet golov. Pride do nekakšnega vakuuma, v katerem se dogajajo nerazumljive stvari. Tekmi sedanje generacije proti ZDA in naše proti Jugoslaviji sta le dva primera, ko je prišlo do velikih preobratov.

Jih je pa v svetu nogometa še ogromno. V obdobju šoka vsa taktika odpade. Kar trenerji napišejo na tablo, nima več nobenega pomena, ker se nogometaši znajdejo v ekstremnem položaju. Igralci se zavedajo vsega, a glava dela drugače kot običajno. Telo je pod vplivom šoka, podobno, kot je na primer ob prometni nesreči. Nekateri ljudje ne vedo, kje so, kaj počnejo, drugi le vpijejo… Tako nekako bi se dalo ponazoriti stanje, v katerem so vsi nogometaši vseh ekip tega sveta, ko zapadejo v vakuum. Pomagati jim ne more nihče. Noben trener, pa naj gre za Fergusona, Mourinha, Capella ali Van Gaala. Nihče od njih ne more vplivati na stanje v kateri koli ekipi na kateri koli vrhunski ravni nogometa. V vodo padejo vsi milijoni, ni več pomembno, za kateri klub igraš, ampak le, kakšne posledice bo pustil šok.

V pripravi na tekmo z Anglijo je ključna vloga strokovnega štaba, da poskrbi, da v glavah igralcev ostane odlični prvi polčas, ne pa dva prejeta gola. Torej je treba izluščiti pozitivne stvari, negativne pa odmakniti iz zavesti.