Če bodo poslanci spremembe podprli, se bo spremenil sistem darovanja organov in tkiv po smrti. Namesto sedanje ureditve, ko se lahko vsak posameznik opredeli, da želi po smrti darovati organe, z vpisom v register darovalcev organov, bi sistem obrnili: v register bi se vpisali le ljudje, ki nočejo, da jim po smrti odvzamejo organe. Organe bi tako lahko odvzeli vsem pokojnim, ki jih ne bi našli v registru, njihovi svojci pa odvzemu ne bi mogli nasprotovati, razen če bi dokazali, da je pokojni darovanju organov nasprotoval. Danes svojci lahko nasprotujejo odvzemu organov ne glede na to, ali pokojni o tem ni imel pomislekov ali pa je celo želel darovati organe.

Najprej: po mnenju avtorice tega besedila, tudi same prejemnice podarjenega organa umrlega darovalca, mrtvi organov ne potrebujejo; ti zakopani strohnijo ali pa jih kremirajo. En pokojnik lahko z darovanjem svojih organov reši življenje srčnega, pljučnega in jetrnega bolnika, dva ledvična bolnika odreši dialize, enega sladkornega bolnika odreši inzulina, dva očesna bolnika pa s presaditvijo roženice odreši slepote. Zato je škoda vsakega organa ali tkiva, ki bi ga lahko presadili, pa ga izgubimo zaradi nasprotovanja svojcev umrlega.

Dilema, ki se ob tem predlogu zastavlja, je drugačna: ali lahko predlagana sprememba res tako poveča število umrlih darovalcev in s tem razpoložljivih organov, kot si to želijo predlagatelji sprememb, in ali je nasprotovanje svojcev res tisti glavni problem slovenske transplantacijske medicine, da bi bilo zaradi tega treba spreminjati sistem darovanja. Podatki govorijo, da ne.

Predlagatelji sprememb pričakujejo, da se bo s spremembo zakona število umrlih darovalcev povečalo za petino, toliko umrlih darovalcev smo namreč v preteklih letih v povprečju izgubili zaradi nasprotovanja svojcev. Vendar je ta pričakovanja podrla že lanska statistika: odvzemu organov je nasprotovalo le 13 odstotkov svojcev! Najbrž ne gre pričakovati, da se bo tako nizek delež nasprotovanj svojcev nadaljeval tudi v bodoče, govori pa o tem, da prebivalci Slovenije izražajo izjemno solidarnost in razumevanje do hudo bolnih in so jim pripravljeni pomagati tudi s presaditvijo dela lastnega telesa, ko tega več ne potrebujejo. Tako nizek delež nasprotovanja svojcev namreč beležijo v redkokateri evropski državi, celo v tistih, ki jih za zgled postavljajo predlagatelji sprememb zakona.

Sistem tako imenovanega domnevnega soglasja za darovanje organov po smrti so, navajajo, uvedli v Belgiji, Avstriji, na Češkem in Hrvaškem. Res je, vendar se realnost razlikuje od predpisov. Na Hrvaškem svojce še vedno prosijo za soglasje; v Belgiji se ljudje lahko opredelijo za ali proti darovanju, če pa umrlega ne v najdejo v nobenem od registrov, zaprosijo za soglasje svojce. Še najbolj dosleden sistem domnevnega soglasja so uvedli v Avstriji, kjer pa kljub temu volje svojcev ne zaobidejo povsem in odvzem organov še vedno zavrne do 15 odstotkov svojcev na leto. To pa je približno toliko, kot je bilo lani zavrnitev svojcev v Sloveniji! Predpostavka, da bo zgolj sprememba sistema izrekanja o darovanju avtomatično izničila število umrlih darovalcev, ki jih izgubimo zaradi nasprotovanja svojcev, se zdi torej zelo poenostavljena.

Sprememba načina pridobivanja soglasja za darovanje se zdi smiselna predvsem v državah, kjer se soočajo z velikim nasprotovanjem darovanju organov: na Irskem in v Veliki Britaniji, na primer, odvzem organov zavrne kar okoli 40 odstotkov svojcev. Če bi voljo svojcev zaobšli, bi število presaditev povečali vsaj za tretjino, a se kljub temu v Veliki Britaniji lani, ko je o tem potekala javna razprava, niso odločili za spremembo zakonodaje.

Navedimo še izkušnje Španije, ki velja za zgled, kako je mogoče z dobro organizacijo transplantacijske službe zagotoviti zelo visoko število umrlih darovalcev organov. Svojce dosledno prosijo za soglasje za odvzem organov umrlemu, darovanje jih zavrne do 18 odstotkov. Pa jim kljub temu uspe zagotoviti največ umrlih darovalcev organov v Evropi: okoli 35 na milijon prebivalcev. V Sloveniji smo lani na tem mestu zapisali število 18. Res pa je, da je španska zdravstvena stroka transplantacijsko dejavnost vzela za svojo in jo promovira kot enega od nacionalnih ponosov.

In to je drug način, kako do več umrlih darovalcev organov: izboljšati je treba organizacijo transplantacijske dejavnosti. Najšibkejša točka te dejavnosti, ob možnem nasprotovanju darovanju organov, je namreč prav prepoznavanje možnih umrlih darovalcev na intenzivnih oddelkih bolnišnic. V nasprotju s splošnim mnenjem, da si zdravstveno osebje za to zelo prizadeva, ni tako. Pri bolnikih, pri katerih ugotovijo možgansko smrt, tako ne preverijo, ali bi lahko darovali organe, odklopijo jih od aparatur in organi so izgubljeni. Če bi zastavili ukrepe, kako izboljšati prepoznavanje možnih umrlih darovalcev v bolnišnicah, bi lahko zelo učinkovito povečali število umrlih darovalcev. Pri tem je treba povedali, da je to problem povsod, ne samo v Sloveniji.

Ob teh argumentih se zdi, da morda odločitev o spremembi pridobivanja soglasja za darovanje organov ni dovolj pretehtana. Nosi tudi nek podton, da so za nizko število presaditev v Sloveniji "krivi" sebični prebivalci naše države, ki organov ne želijo darovati - vendar je resnica daleč od tega. Rezerve je treba iskati znotraj zdravstvenega sistema. Seveda ni prav nič narobe, če uvedemo nov sistem pridobivanja soglasja za odvzem organov, zagotovo pa bi to le za malenkost dvignilo število presaditev organov. Statistika, koliko manj umrlih darovalcev prepoznamo v Sloveniji v primerjavi z uspešnejšimi državami, govori, da bi veliko več učinka prinesli ukrepi, s katerimi bi k bolj učinkovitemu izvajanju transplantacijske dejavnosti motivirali - ali pa tudi zavezali - zdravstveno osebje. O tem predlagane spremembe zakonodaje ne govorijo, pa tudi od pristojnih smo doslej o tem zelo malo slišali.