Denimo: najprej zgodba o vojni, ki se morda nekje dogaja, pa zanjo ne vemo, potem pa zgodba, ki se začne takole: "Nekoč, še pred vojno, so k moji babici, tako se spominja, hodili generali…" Saj razumete, ne? Avtor si je prizadeval za nekakšno verižno asociiranje. To ni slabo. Logičnost sveta je vedno nekakšna uteha. Četudi je svet, ki ga tematizira Blatnik, precej negotov, včasih skoraj postmodernistično negotov. "Kdo tu koga sanja in kdo je sanjan" bi lahko bil skoraj programski stavek postmodernizma iz sedemdesetih in osemdesetih, ki se Blatniku mestoma še dogaja. Denimo v zgodbi Ena sama noč. O moškem, ki se zbudi kot nekdo drug, ob tem pa bralci ne vemo - kaj se je pravzaprav zgodilo? Se je sploh kaj zgodilo ali so bile samo sanje?
Ali pa, saj poznate tisto postmodernistično o zalezovalcih, ki imajo svoje zalezovalce in tudi oni imajo zalezovalce? V praksi je to v neki drugi zgodbi videti nekako takole: "Ko bom postal oče, razmišlja deček, bo mogoče moj oče postal drugačen oče, mogoče bo postal oče, ki zna postati otrok." Oče postmodernizma v Sloveniji je, tako je videti, še vedno malo postmodernist. Enkrat lahkotno popkulturen, drugič filozofsko zagoneten. In poln citatov, nanašanja na druge, a tudi samonanašanja oziroma nekakšnega avtocitiranja: spremljevalec Blatnikovega opusa bo pomislil na njegov roman Spremeni me najmanj ob eni zgodbi in najmanj ob teh besedah: "Global Player. Global Prayer. Global Payer." Ali pa se bo spomnil njegove telefonistke iz starejše zbirke zgodb, ki se v eni od "ta kratkih" znova pojavi.
Treba je reči, da Blatnikovo pisanje pri bralcu vsekakor razteza miselno mišico - zgodbe so namreč polne odlično nastavljenih preskokov, zanimivih preobratov, povezovanj in kar je še tega. A treba je reči tudi to, da je s podtonom oziroma s čutnim delom nekoliko drugače. Poskusimo natančneje: predstavljajte si denimo branje Marqueza (ali pač koga drugega, ki igra na vaše strune), ob branju Marqueza se namreč zgodi nekaj, kar presega intelekt, po prostoru se ob vstopu v njegove zgodbe razlije rumena svetloba, toplota kot ob kaminu na drva, ali kakor hočete temu učinku stapljanja že reči. Ko beremo Blatnika, takšno občutenje umanjka. Pač pa se zgodi nekaj, kar je nasploh simptomatično za slovenskih sto let sramote: če že kaj občutimo, potem je to nekakšna hladnikava distanca, ščit iz intelekta, nezmožnost prebitja na "drugo stran". V najboljšem primeru tesnoba, toda zgolj nakazana tesnoba, kajti tudi z njo Blatnik ne gre radikalno do konca, saj ostaja na ravni ideje o tesnobi. O čem govorimo? Govorimo o obrtniško vsekakor dodelanih zgodbah, ki so zaradi svoje ultrakratke forme izredno zanimive, ki tudi pričajo o nekem negotovem svetu, polnem monoloških dialogov (naslovno vprašanje "saj razumeš?" tam ni po naključju), a tem zgodbam manjka moči, da bi s celim svojim bitjem v ta svet tudi… prodrle.
