To je bil velik nakup, ki je v dveh letih angažiral skoraj vse potenciale obrambnega ministrstva in Slovenske vojske. Poglejmo, kakšno je stanje danes. Načelnik iz časov nakupa patrij generalpolkovnik Albin Gutman je obtožen. Brigadir Branimir Furlan, ki je bil zadolžen za tehnični del testiranja oklepnikov in je zdaj namestnik načelnika generalštaba, je osumljen v policijski preiskavi. Brigadir Anton Krkovič, ki sicer ni imel uradne vloge pri Patrii, se je zaradi zasebnih sestankov s tem v zvezi prav tako znašel na seznamu osumljencev. Brigadir Dragan Bavčar je bil vodja pogajalske skupine za patrie, policija ga je ovadila, tožilstvo ga sicer ne preganja, še naprej pa ostaja v krogu "zanimivih" subjektov. Generalmajor Alojz Šteiner je danes načelnik generalštaba, v času, ko so kupovali patrie, pa je bil Gutmanov namestnik in šef projektnega sveta za oklepnike. No, za Šteinerja se je zdaj po podatkih policijske ovadbe izkazalo, da je kmalu po podpisu pogodbe s Patrio predlagal uničenje dokumentov, ki so že takrat razkrivali bistvo "afere" Patria. Njegov današnji odgovor, da je problem, ker dokument ni bil napisan v skladu z usmeritvami in zahtevami, pove vse. Res je hudič, če dejstva niso v skladu z usmeritvami.

Miha Matek, uslužbenec ministrstva za obrambo, je takrat, januarja 2007, v dokumentu zapisal, da nista doseženi tehnična konfiguracija in funkcionalnost oklepnikov patria, poleg tega je spremenjena tudi konfiguracija vozil, ki je bila določena v investicijski in povabilni dokumentaciji. To je bilo torej zapisano pol meseca po podpisu pogodbe, ko je vodstvo obrambnega ministrstva s Karlom Erjavcem na čelu dvomeči javnosti na vse pretege zatrjevalo, da je z nakupom vse v najlepšem redu in da imajo oklepniki "vso konfiguracijo". Če bi takrat parlament, nadzorne institucije ali javnost imeli možnost prebrati tistih nekaj enostavnih ugotovitev v dokumentu Mihe Matka, bi nam bila prihranjena tri mučna leta brskanja in dokazovanja. In ne nazadnje, tožilstvo bi s tistimi nekaj ugotovitvami že leta 2007 zlahka vložilo obtožni predlog zoper Erjavca in Gutmana, saj je to, da oklepniki niso ustrezno oboroženi in opremljeni (funkcionalni), bistvo sedanjega pregona obeh. Tako pa so Matkove ugotovitve ostale skrite, Erjavec in sostorilci so se imeli možnost sprenevedati, lagati, zavajati, prikrivati… In to dve leti. Za Erjavca je jasno, zakaj je to počel, boril se je pač za svoje politično preživetje, še posebno ob sumih, da je posel zasnovan na korupciji. Nikakor pa ni razumljivo, zakaj so parlamentu, predsedniku republike in javnosti resnico prikrivali častniki Slovenske vojske. Če smo zelo prizanesljivi, lahko rečemo, da so pomilovanja vredni oportunisti in da so strokovno integriteto prodali za obljubljene kariere in položaje. Kot vidimo, je to zelo kratkovidno razmišljanje, kar je samo po sebi slaba karakteristika za ljudi, ki naj bi bili poveljniki.

Na drugi strani je neznani junak afere Patria. Ta junak so tisti vojaki in uradniki, novinarski viri, ki so v letih 2006, 2007 in 2008 tvegali vse ter s svojimi informacijami pomagali rezati meglo iz delavnice mojstra Erjavca. Povedali so, da je cesar gol, da je kupil tudi oklepnike brez motorjev in koles, da nimajo topov, da orožje ne deluje, da vozila puščajo vodo... Ti ljudje z visoko integriteto niso bili lojalni politiki, ampak državi.