Evokacije so bile oživljene z mnogo gorečnosti, kot bi Kosovo zbujanje duhov največjih potrebovalo nameri primerno silo, takšno, ki zasenči tudi kak droben zdrs na partituri. Sicer je violončelist Milan Hudnik izvedbo zgradil iz pravih temeljev zaupane skladbe. Ta v izpeljevanju prinese mojstrsko pregneteno začetno eksponirano linijo, ki se na koncu vrne spremenjena z izkušnjo preteklega glasbenega toka, skladatelj pa v svojem ravnanju razkriva plemenit stik s podedovanim umetniškim izročilom. Glasbeniki Ansambla Slavko Osterc so z dirigentom Stevenom Loyem v nadaljevanju uspešno obvladovali Kosovo zahtevno skladateljsko pisavo, a vendar se je zdelo, da je ob vsej zavzetosti v glasbi ostalo še nekaj neodkritega, kar je lahko le še razlog več za vnovično izvajanje skladb.
Glasbo Božidarja Kosa določa spoštljivo zasledovanje ideje, skladateljskega načrta, in tako v njegovih delih spremljamo razviden oblikovni načrt, a ob strogih zakonitostih najdrobnejšega notranjega ustroja se vsakič pripeti tudi magična zvočna igra. Morda je bil tokrat najbolj očiten izraz skladateljeve strukturalne neizprosnosti do samega sebe navzoč v delu Ludus ex nominum. Gre za poigravanje s črkami imen prvih izvajalcev skladbe, ki določajo tudi pojavljanje in minevanje plasti različnih značajev in urejenosti, zaradi česar deluje glasba z vsaj malo poudarjeno abstraktnostjo. V bolj ognjevitem zagonu poteka Catena 1 z mozaično dopolnjujočimi se teksturami in postopnimi, "verižnimi" sestavljanji ansambla, muzika, obložena z drobnimi arabesknimi odbleski in živobarvnim instrumentalnim razdajanjem. In še Fatamorgana, sijajen primer odlik Kosovih novejših del, ter v njej z izpostavljenima partoma Milena Lipovšek in Jože Kotar. Njuno iztiskanje drobnih melodičnih izdihov nad pajčolanastim zvenečim tkanjem podlage, v kateri se vendarle tudi mnogo zgodi, je resda izčiščen izraz osebne ali celo občečloveško razumljene elegije, a na drugi strani tudi čuteče muzikalne sublimnosti. Zdi se tudi, da v Fatamorgani prisluškujemo še zavesti o fizikalnosti zvena, iščočem skladju harmonskega spektra, kar je sicer eden temeljnih postopkov skladateljevih orkestralnih del. Prav mogoče, da zadnja dela Kosovega opusa tudi s prodiranjem izraznejše melodične pisave le še potrjujejo, da imamo pred seboj enega zares velikih umetnikov te dobe.
