Decembra lani je skupaj z ministrom za zdravje Borutom Miklavčičem pompozno napovedal zdravstveno reformo. Potem se je umaknil in molčal. Tudi takrat, ko so iz zdravniške zbornice na ministrstvo za zdravje in nazaj, pa tudi v tujino, letele neproduktivne, očitkov polne, mestoma neresnične in nekulturne strelice. Za zdravstveno reformo zavzeti premier se javno ni izpostavljal v času javne razprave in ne v obdobju koalicijskega usklajevanja predloga zakona. Malce interesa za zdravstveni resor je pokazal le v svoji stranki. Ravno toliko, da predvsem poslanke vedo, katera med njimi lahko javno o zdravstvu sploh govori. Andreja Rihter je, kot edina poslanka (?!), v nedeljo prišla tudi v Vilo Podrožnik, kjer je Pahor po enem letu o zdravstveni reformi spet javno spregovoril. Ponovno ob strani ministra za zdravje. Po treh urah pogovorov se je počutil kot zmagovalec. Mediacija med ministrstvom za zdravje in koordinacijo zdravniških organizacij mu je - za zdaj - uspela. Pa je bila sploh potrebna?
Civilna družba, številna društva, zveze, gibanja pa tudi strokovne organizacije so ogorčeni. Premierju množica ni dovolj; on hoče soglasje zdravniških organizacij, ki zastopajo okoli 4000 aktivnih zdravnikov. Ne razume, da bi morala zdravstvena reforma zagotoviti večji vpliv uporabnikom zdravstvenih storitev! Zakon o zdravstveni dejavnosti je zakon za uporabnike in ne za zdravnike, ki so, tako kot mnogi drugi zaposleni v zdravstvu, le izvajalci zdravstvenega sistema. V odločilnem finišu bo po zakonu, ki naj ureja javno zdravstvo, mendrala najbolj vplivna interesna skupina z njihovim sindikalistom na čelu. Kot da bi Pahor pozabil vse zgodbe o zdravniških s.p.-jih, d.o.o.-jih, posebnih urnih postavkah za delo zdravnikov, povezavah s farmacevtsko industrijo in sodelovanju z dobavitelji medicinske opreme, številnih sponzoriranih izobraževanjih..., v katerih je bolj malo javnega in veliko več zasebnega. Zdravniške organizacije se bodo pogajale za denar in moč, saj je večina njihovih drugih predlogov že vključena v zadnjo različico zakona. Zahtevajo še neomejeno čezmerno delo zdravnikov, obvezno članstvo v zdravniški zbornici in neomejena javna pooblastila. Zbornici sicer ne gre na roko primer Nekrep, a potrebuje denar. Članarina je namreč eden od pomembnih virov financiranja njihovega razkošnega novega doma slovenskega zdravništva Domus Medica, katerega vrednost (6,5 milijona evrov?) je skrbno varovana skrivnost celo pred lastnim članstvom.
Pahor je s svojim vtikanjem razvrednotil demokratični postopek sprejemanja zakona, ponižal civilno družbo in strokovna združenja in (že drugič!) oslabil pozicijo ministra za zdravje. Vse to za dragi "da" vodstva zdravniških organizacij, ki so politično bližje SDS kot SD. Toda dvig rok poslancev SDS si bo sprejemanje zakona v parlamentu zagotovil le, če bo prelomil koalicijsko pogodbo, ki zahteva v zdravstvu jasno ločitev javnega od zasebnega. Pahorju se mešetarjenje lahko zelo maščuje. V Zares so že napovedali, da ne bodo podprli zakona, če bo vlada zbornici popustila pri obveznem članstvu in javnih pooblastilih. Če pa zbornici ne bo popustila, je bila Pahorjeva mediacija zaman, saj zdravniške organizacije zakona ne bodo podprle. Takrat bomo na začetku že tretjič.
