Z Ramovševo glasbo za harmoniko se je posebno prepričljivo spopadel Klemen Leben. Z Ernöm Sebastianom sta iz gostote Izpolnjene želje izvabila dih jemajočo silovitost, Sebastian je "svojemu" Ernöneku - morda le na račun prečiščenosti - znova podelil nekaj prvinskega, zlasti Leben pa je z mehkobo leteče igrivosti (v Za harmoniko) in natančno dinamično odmerjenostjo upravičeval zvočno bit Ramovševe muzike, polne kričečih zvočnih grozdov in divjih kaskad. A pod vso to modernistično artilerijo se skriva poetično zrenje v magijo zvenečega sveta in iz tega raste tista napetost med bogastvom muzikalnih prebliskov, grobostjo oblike in logiko cele stvaritve, tista Ramovšu lastna plemenita srditost. Mojstrovi igri zvenov se je pridružila Cilenškova in Feldova glasba še starih melodično-harmonskih sestavin. V Feldovih Miniaturah in Ramovševem Viribus unitis se je Trio Marakle odgovorno in predano loteval glasbene snovi ter se brez težav gibal skozi različne glasbene jezike. Izvajanje Ramovševe glasbe se še kar naprej zdi drzno početje, drznost prav posebne vrste pa je bilo naročilo nove skladbe S panjskih končnic Tomaža Habeta. Kar nekaj poguma je namreč potrebnega, da se na Ramovšu posvečenem koncertu znajde tako razvodenelo delo, ki ne z ambicijo ne z učinkom ne seže prek naivne preproščine venčka vseh mogočih in nemogočih viž. Tokrat niti ni šlo toliko samo za skrajno konservativno smer, problem je že kar neokusnost - s tako žalostjo se je končal isti cikel, ki je letos ponudil kar nekaj svežine in nujnosti repertoarja vsakega zdravega glasbenega okolja.

Na začetku tretjega koncerta modrega abonmaja smo poslušali Rapsodični ples Ramovševega sodobnika Uroša Kreka, skladbo, ki pravzaprav še ne daje vtisa popolnega obvladovanja orkestrske pisave in muzikalne zrelosti skladateljevih poznejših mojstrovin. Matthias Bamert je delo prav lepo spravil v gibajočo energijo, a pripovednega ali vsaj barvnega oživljanja skladba niti ne omogoča. Zato pa je več dirigentovega avtorstva prikazala izvedba njegovega izbora iz suit baleta Romeo in Julija Prokofjeva. Daljši nabor iz vseh treh suit je glasbeno učinkoval, tudi dramaturško se je zdel dovolj primeren, Bamert pa bi ga obvladujoče dokončno zaobjel, če bi le izpustili kak premor med stavki. Kot je dal slutiti že s Krekom, se je dirigent izkazal kot močen ustvarjalec pravih odnosov in silovitih trenj orkestrske širjave ter na drugi strani kot pozoren graditelj artikulacije. Vseeno pa je orkestrova govorica še vedno delovala s surovostjo pred jasno pikrostjo in leskom.

Ob nastopu Dubravke Tomšič Srebotnjak je morda celo odveč pisati o čistosti površine partiture, preglednem tonu v teksturi, odločnosti roke ali uravnavanju zvena. Griegov Koncert za klavir in orkester ob prepogostih izvedbah prepriča le še, ko se pred njim znajde suveren interpret, ki zna pripovedovati glasbo. V ne dokončno razložljivi romantičnosti Griega je izmikajoči se smisel verjetno v na videz vsakič posebej nanesenih razmerjih in pianistka je tako prestopala ob meji taktilne moči, le malo patetične pristne vznesenosti ter preglednega branja, obvladovanja tvarine in pianistične kulture. Kot se pri velikih pogosto zgodi, se je zdelo, da je tudi Tomšičeva s svojo izgrajeno dramo in uzvočenim žarom nekajkrat spremenila orkester v občutljivo odzivno telo.