Slovensko zunanje ministrstvo se na vse pretege trudi, da bi bilo pri oblikovanju zgodovine čim bolj neopazno. Pri katerem koli glasovanju poškili k najmočnejšemu sosedu, kako je glasoval on, in tudi samo obkroži pravilen odgovor. Če signali niso dovolj jasni z vseh strani, se vzdrži.

Prejšnji teden je Slovenija imela sijajno priložnost, da svojo gostobesednost o zaščiti človekovih pravic potrdi z glasom, ki bi poročilo Richarda Goldstona o januarskih vojnih zločinih v Gazi pospremil do glasovanja v varnostnem svetu Združenih narodov. Vojni zločinci bi se potem morda znašli pred mednarodnim kazenskim sodiščem. Kaj bi lahko bilo s tem narobe? Nič. Zato se je Slovenija vzdržala in se vpisala v dolgo zgodovino sramote zatiranja Palestincev.

Pri vprašanjih Bližnjega vzhoda je Slovenija predvidljiva dežela. Resno je vzela atlantsko zavezništvo in svojo zunanjo politiko sinhronizira s politiko zunanjega ministrstva ZDA. Američani nasprotujejo vsaki, tudi najmanjši gesti, ki bi Palestincem dala vsaj nekaj zadoščenja za šestdeset let popolnega ponižanja, izganjanja in pobijanja. Zavezniki smo, torej smo proti tudi mi. V najboljšem primeru se vzdržimo.

To niti ni nespametno. Američani so nam dali pralni stroj, pop kulturo in najdaljšo tradicijo delujoče neprekinjene ustavne republike na svetu. Dali so nam tudi transparentnost slovenske zunanje politike. Če nas zanima, kaj bo na mednarodnem področju naredila Slovenija, pogledamo v dokumente State Departmenta.

Svet je lepo urejen, dokler ne pridemo do vprašanja človekovih pravic in se ne vpletejo Rusi. S tem vprašanjem ima slovensko zunanje ministrstvo smolo. Tudi tam, kjer bi jo najmanj pričakovali.

Ruska federacija nam je v istem tednu, v katerem smo se vzdržali pri Palestincih, poslala novega veleposlanika. Ime mu je Doku Zavgajev. Bil je ruski nameščenec v Čečeniji, ko so tanki Ruske federacije z zemljo ravnali Grozni.

To je bila lepa zgodba. Čečeni so hoteli samostojno državo. Do Rusije imajo enak odnos, kot ga je imela Slovenija do Jugoslavije. Uprli so se in nanje se je zgrnila vsa uničujoča moč ruskih oklopnih enot in tankov. Dvesto tisoč civilistov je bilo ubitih v okoliščinah, ki so se tudi Rusom zdele preveč okrutne. Ubili so tudi vsaj eno rusko novinarko, ki je pisala o grozodejstvih. Ime ji je bilo Ana Politkovska. Med tem plesom smrti so Rusi za predsednika Čečenije namestili gospoda Zavgajeva, ki je postal veleposlanik pri nas.

Za Slovenijo je nastal zares neprijeten položaj. Lahko je rekla samo da ali ne. To je eden tistih nemogočih trenutkov, ko se ni mogoče vzdržati in odločitev prepustiti komu drugemu. Kaj smo hoteli. Strinjali smo se z Rusi, da je gospod Zavgajev sijajen diplomat.

Res je, kar pravi Barack Obama, da je svet na novi poti dialoga. Stari konflikti so pozabljeni, novi so se tako razrasli, da jih ne vidimo več, ker smo vanje zakopani do vratu. Velike sile se igrajo s svetom, ves svet pa je pri tem njihov zaveznik. Slovenija je dobila priložnost, da se vrne h koreninam jugoslovanske zunanje politike. Neuvrščenost je temeljila na tem, da nisi bil član niti Varšavskega niti Nato pakta. To je bil negativen odnos do sveta. Zdaj se Slovenija z zaprtimi očmi z vsem strinja z Američani in Rusi. Vso srečo.