Še manj smo lahko zadovoljni, če mora EU na novo pogodbo o svojem delovanju čakati skoraj deset let: proces reforme EU se je namreč začel daljnega decembra 2001 z idejo o ustavni pogodbi. Očitno nas je v EU preveč, da bi se hitro dogovorili in še hitreje dogovorjeno izvedli.
Če se je EU toliko časa ukvarjala s tem, ji je manj časa ostalo za druga, bolj strateška vprašanja - čeprav naj bi prav lizbonska pogodba prinesla učinkovitejše delovanje in večjo prepoznavnost na svetovni sceni. V resnici lizbonska pogodba ne prinaša ničesar tako revolucionarno novega, da brez nje EU ne bi mogla normalno delovati tudi v prihodnje.
Z njo ali brez nje se mora EU hitro zbrati in začeti ukvarjati z resnimi problemi, ki jih ni malo. Če naj bi nova pogodba prinesla učinkovitejše delovanje, potem naj bodo dejansko v ospredju strateški cilji, ne pa kupčkanja o številnih podrobnostih (kdo bo dobil kaj), ki ovirajo hitre spremembe in uspešno spopadanje z izzivi. Morda bo vsesplošno depresivno stanje v gospodarstvu in posledično vsakdanu evropskega državljana prispevalo k spremembam v glavah evropske politike. Saj ne, da določila o institucionalnem delovanju niso pomembna - vendarle so osnova skupnega delovanja, je pa ljudem težko razumljivo, da se EU ukvarja "sama s sabo", ne pa s težavami, ki jih najbolj pestijo.
Ali bo lizbonska pogodba Uniji pomagala pri spopadanju s sodobnimi izzivi, ki zahtevajo hitro ukrepanje? Da in ne.
Navzven bo EU v prihodnje prav zaradi lizbonske pogodbe nedvomno delovala bolj enotno. Dobila bo stalnega predsednika in stalnega zunanjega ministra, kar bi moralo zadostovati, da bo bolj prepoznavna na svetovni sceni in da jo bodo druge velesile bolj upoštevale. Zanimivo bo videti, kateri osebi bosta zasedli omenjena položaja; če bo to nekdo, ki je že zdaj prepoznaven in kredibilen, toliko bolje. Treba pa je imeti tudi toliko modrosti, da bodo naloge obeh primerno ločene in med seboj dopolnjujoče. Ne bo dobro, če bi prišlo med predsednikom in zunanjim ministrom do trenj.
Navznoter pa je vprašanje, ali bo EU bolj učinkovita, kar je glavni argument vseh zagovornikov lizbonske pogodbe. Povečalo se bo namreč število področij, na katerih mora zakonodajo, ki jo predlaga komisija, poleg držav članic sprejeti tudi evropski parlament. To pomeni, da se je postopek soodločanja razširil na nova področja - pravosodje, določene določbe skupne trgovinske in kmetijske politike. To pa posledično pomeni daljše zakonodajne postopke.
Ironija pa je, da je kljub vsemu kupčkanju in težavam z lizbonsko pogodbo prav ukvarjanje z Irsko vsem državam EU, tudi Sloveniji, prineslo nekaj dobrega: komisarsko mesto. Lizbonska pogodba je namreč predvidela znižanje števila komisarjev, razen če se voditelji sedemindvajseterice ne bi odločili drugače. In zaradi irskih skrbi so se.
