Bavčarjevo odločitev lahko beremo na različne načine; lahko jo beremo skozi optiko poslovnih bilanc in borznih gibanj. Gre za eminenten politični dogodek. Hkrati pa gre za dejanje s širokimi simbolnimi razsežnostmi.

Bavčarjev odstop se je zgodil tako rekoč na predvečer polnoletnosti države. Če je Bavčarju pred osemnajstimi leti, na predvečer osamosvojitve, uspelo postaviti dovolj operativno policijsko strukturo, ki je v sodelovanju s teritorialno obrambo zavarovala državno suverenost, osemnajst let pozneje zapušča nekdanji ponos primorskega gospodarstva.

Kaj je značilnost razvoja slovenske družbe kot celote? Tako v devetdesetih letih kot na začetku tretjega tisočletja je obveljal model razvoja, ki je v center družbenega vesolja postavljal politični sistem, politično elito. Slovenija je ta razvojni model podedovala iz časov samoupravnega socializma. Z uspešno izvedeno osamosvojitvijo se model ni spremenil. Prej ravno nasprotno. Politična elita je z uspešno izvedeno osamosvojitvijo dobila nov simbolni kapital, nov zagon in nekakšno bianko potrdilo, da se - tako kot v času samoupravljanja - spozna na vse. In da se lahko v vse vpleta. Ta model je veljal v času, ko je vlado vodil Lojze Peterle, veljal je, ko jo je vodil Janez Drnovšek, veljal je v obdobju Andreja Bajuka in Antona Ropa, veljal je v obdobju Janeza Janše. Obdobje, ko je vlado vodil Janez Janša, lahko primerjamo z biološko puberteto. Po letu 2004, trinajst let po osamosvojitvi, je tedanja nova politična elita sicer odločno razbila stara ekonomsko-politična omrežja, a je ob vsej ihti ponavljala zakoreninjen vedenjski vzorec; absolutno dominacijo politike nad vsemi drugimi sferami družbe.

Tragedija slovenske tranzicije je ta, da je Slovenija v zadnjih letih sicer dobila relativno močno novo ekonomsko elito, ki bi, če bi bile okoliščine njenega nastanka drugačne, lahko predstavljala antipod premočni politični eliti. Vendar so okoliščine nastanka nove ekonomske elite skrajno sporne. V večji meri ne gre za samoniklo ekonomsko elito, ki bi bodisi vešče upravljala zaupano premoženje bodisi spretno kopičila profit. Z redkimi izjemami gre za ekonomsko elito, ki je to postala zaradi dobrih političnih zvez. V naslednjem koraku pa se je s skrajno spornimi in nepreglednimi potezami lotila še prevzemov podjetij.

Bavčarjev odstop iz uprave Istrabenza torej simbolizira tudi konec nekega razvojnega obdobja. Ta tip razvoja ni bil uspešen. A ob razglasitvi konca nekega obdobja velja biti natančen: Bavčarjev odstop bi moral simbolizirati konec obdobja absolutne prevlade politične elite nad vsemi drugimi segmenti družbe. Vendar v tem trenutku ne vidimo dokazov, da bi obstajala jasna alternativa staremu razvojnemu modelu. Stari model je doživel tako moralni kot finančni bankrot. Novega modela pa ni. Kabineti kot sedež politične elite ostajajo center celotnega družbenega življenja. Le ena razlika obstaja. Sedanje politične elite, ki ima velike ambicije v gospodarstvu, ne krasi karizma osamosvojitve.